V iskanju lastnega jaza ...

Premierna uprizoritev muzikala Pipin: čas za junaka Gledališke skupine O’Klapa iz Gorice

Potem ko so se pred skoraj tremi leti občinstvu predstavili z bleščečo izvedbo razigrano živahnega muzikala Lak za sanje, so se v teh mrzlih zimskih dneh na veliki oder Kulturnega centra Lojze Bratuž smelo vrnili člani Gledališke skupine O’Klapa z novim, tokrat vsebinsko in postavitveno mnogo bolj zahtevnim in zapletenim  muzikalom. Pod naslovom Pipin: čas za junaka so predstavili svojo priredbo in izvedbo broadwajskega muzikala Pippin, katerega libreto sta napisala Roger O. Hirson in Bob Fosse, uglasbil pa ga je Stephen Schwartz. Krstno so ga uprizorili v Brodwayu l. 1972 in so do l. 1977 našteli kar 1.949 ponovitev. L. 1978 so ga predstavili v Londonu, kjer je doživel 85 ponovitev. Vsakič ga je vodil Bob Fosse.

Tokrat pa je prvič v slovenski inačici izpod peresa Sanje Vogrič, Eme Trpin, Katje Terčič in Iris Gulin – ob lektorski pomoči slovenskega besedila prof. Slavice Radinja – uspešno zažarel v novi luči v petek, 23. januarja 2026, na odru KCLB. Z njim in z mladimi talentiranimi ustvarjalnimi silami se je v tem slovenskem goriškem hramu kar najlepše začelo novo leto. Poudariti je namreč treba, da so tokrat mladi člani Gledališke skupine O’Klapa, ki je vzklila na rodovitnem humusu Skupnosti družin Sončnica s sedežem v Močnikovem domu v Gorici – tu se tudi zbirajo mladi gledališki privrženci O’Klape, zadnje čase pa tudi v prenovljeni, za Slovence zelo pomembni stavbi na Placuti št. 18 – za uresničitev muzikala vse poskrbeli sami. Prej so ob sebi zmeraj imeli sedanjo predsednico Skupnosti družin Sončnica, temperamentno Katerino Ferletič, ki si je sicer tudi tokrat prizadevala, da so za realizacijo muzikala izkoristili prispevek, ki ga Dežela FJK dodeljuje manjšim ustanovam in organizacijam slovenske jezikovne manjšine za podporo vzgojnim ustanovam ter razvoju kulturnih izmenjav in mladinskih dejavnosti. Da so zvesti člani O’Klape res neločljivo povezani z modrico Talijo in da ji predano poklanjajo svoje talente, vzgibe, zagnanost, navdušenje, veselje in pozitiven pogled na življenje, so ponovno dokazali prav s tem svojim novim, zanimivim, nenavadnim gledališkim podvigom, ki že presega ljubiteljske meje in jih bo še bolj, ko se bo muzikal še bolj izbrusil na nadaljnjih ponovitvah. Te bodo gotovo sledile prvima dvema, ki sta bili 24. in 25. januarja 2026 v KCLB. Vzneseni izvajalci in zakulisni ustvarjalci – spomnimo naj, da so to v glavnem dijaki, študentje ali zaposleni mladi pod 35. letom starosti, ki svoj prosti čas izkoriščajo v prid naši slovenski skupnosti – želijo muzikal ponuditi vpogled tudi italijanskemu občinstvu. Prav zato je uprizoritev opremljena z italijanskimi nadnapisi.

Vsi tisti, ki vsa leta radovedno spremljamo žuboreče ustvarjalno delo o’klapovcev, poznamo Sanjo Vogrič, njihovo igralko in režiserko, že od otroštva vso predano gledališki umetnosti, in njeno doslej prehojeno režijsko pot. V tej novi, gotovo izzivalni in naporov polni režijski pustolovščini sta se ji, tudi kot soigralca, pridružila Simon Čavdek in Iris Gulin; oba imata že kar nekaj odrskih izkušenj, saj sta sodelovala pri zelo odmevni uprizoritvi muzikala Lak za sanje (2020, 2023), Simon pa že pri “družinskem mijauziklu” Obuti maček (2016). Pod šestročno režijsko taktirko – kar ni mačji kašelj, saj se v takem tercetu lahko kaj zaplete ob kresanju mnenj – se je odlično izrisal slogovno malce izmuzljiv muzikal, ki ga je težko uklapljati v klasični slog tega gledališkega žanra. To je pravzaprav “igra v igri”. Nekakšni potujoči igralci se, pred že zbrano publiko, pripravljajo – nekateri ne ravno najbolj disciplinirano – na predstavo, ki jo vodi, večkrat tudi nestrpno udarjajoč ob tla s svojo palico, nekam vzvišena, stroga, toga vodja. Le-ta uvede, razlaga in povezuje odrsko dogajanje in večkrat izstopi iz igre, da potoži zaradi izvedbenega kaosa, ker se igralci ne držijo besedila, pa tudi zato, da ošvrkne kakega igralca, največkrat prav debitanta, ki igra Pipina. Ob koncu pa duhovito povabi gledalce na “nadaljevanje zgodbe” naslednjega dne. Ne lahko izstopanje iz igre ni obremenjevalo igralcev, ki so to počeli povsem naravno in vseskozi ohranili koncentracijo. Ti izstopi so vselej iskrivo začinjeni s pogovorno govorico oz. slengom, tako da vse skupaj izzveni bolj zabavno. Predstavi ni tuja niti interakcija z gledalci. Izvajalci se namreč večkrat, tudi “izzivalno”, obračajo nanje, še posebno, ko jih spodbudijo, naj z njimi zapojejo vsebinsko zelo poveden in življenjsko zelo resničen refren, objavljen v gledališkem listu: “Oh, sladko je živeti! / Lepe vse trenutke v srce ujeti; / hitro poletju se v jesen mudi / in časa že več ni.”

Ob skoraj včasih “sarkastično” nastrojeni vodji, ki jo je zelo samozavestno, suvereno in natančno izoblikovala Kea Vogrič, nastopa glavni protagonist Pipin, “namišljeni” sin slavnega Karla Velikega. Imenitno ga je upodobil Marco Fior kot omahljivega mladeniča, polnega dvomov, ki išče svojo pot v življenju in samega sebe ter ravnovesje v odnosu z očetom. Prav tako dosledno je obdelal lik igralca, ki bi rad vzpostavil neki odnos z vodjo igre, a mu to ne uspe.

Pipin se po briljantno končanem univerzitetnem študiju vrne na dvor k bolj “brezbrižnemu”, samovšečnemu očetu, ki samopašno vlada svojim podložnikom in ne čuti nikakršnega usmiljenja in sočutja do trpečih. Tega “tirana” in vse njegove “tiranske” poteze je jasno orisal Bernard Hrovatin in izostril misel, da ima kralj rajši drugega sina, Pipinovega polbrata Ludvika, ki se po inteligenci ne more kosati s Pipinom, a se zelo rad predaja bojnim veščinam in vojskovanju, saj komaj čaka, da bo s svojo “bridko sabljo” odsekal čim več sovražnikovih glav. Pravšnjo podobo neustrašnega, močnega, malce omejenega vojščaka mu je dal Simon Čavdek. Ludvika ima neizmerno rada mati, Pipinova mačeha, ki venomer pravi, da je le “navadna gospodinja in mati”, v resnici pa je vase zagledana razsipnica, sebičnica, spletkarica, ki bi na kraljevi prestol rada postavila svojega sina, in premeteno sili Pipina k umoru lastnega očeta. V ta ženski lik se je kot vselej samozavestno prelevila Daniela Klanjšček z dolgo kilometrino na odrskih deskah.

Pipin se najraje zateka k svoji ljubljeni, “ekscentrični” babici, ki odganja zle sile s kadilom in uroki in ga edina razume. Irena Raseni, ki je že nastopila tudi v Laku za sanje, jo je lepo opisala kot svojevrstno, zaradi svobodomiselnosti ob rob potisnjeno plemkinjo, ki ima ob sebi ravno tako malo “čez les naravnano spletično”. To figuro je odela z merico humornosti in “karikature” Gabrijela Vidmar, ki sodeluje že veliko let z različnimi ljubiteljskimi skupinami na Goriškem.

Pipin se v iskanju samega sebe in nečesa velikega, neznanega, kar bi lahko opravil v življenju, preizkusi kot vojak in pri tem okusi slavo kot zmagovalec v bitki. Zasede tudi kraljevi prestol, preda se umetnosti in vrtnarstvu. Kot kralj bi rad bil pravičen do kmetov in plemičev, a se mu vse to izjalovi, ker ne pozna, kako se vrti kolesje družbenega ustroja. Ob koncu tega bolj jalovega iskanja svoje istovetnosti se zave, da v življenju se nič ne izteče, kot si želiš. Počuti se izgubljenega, a kljub temu se ne vda, saj je prepričan, da je zmeraj možen nov začetek. Težko je spreminjati lastni jaz in ga skušati zakoličiti po zgledu drugih. To je res lepo sporočilo za današnje mlade, ki se še sami trudijo in iščejo lastno identiteto in svoj prostor pod soncem. Žal pri tem večkrat zaidejo med kremplje raznih influencerjev, ki jim lažnivo obljubljajo “Indijo Koromandijo”.

Poleg omenjenih igralcev so različne enakovredne vloge dovršeno in sproščeno odigrali Manuel Leonzini, Iris Gulin, Sanja Vogrič in Noemi Iacono. Nastopajoči, ki jim uprizoritev ni dala predaha – večinoma so bili stalno prisotni na prizorišču – so se  izkazali tudi kot pevci songov in plesalci, saj je muzikal kot vsebinsko pester žanr vselej prepleten s pesmijo v živo in plesom. Za poglobitev teh dveh zvrsti je pri plesnih delih izvajalcem priskočil na pomoč mladi koreograf, profesionalni plesalec latinskoameriških in standardnih plesov Alex Devetak, tako da so plesni koraki in gibi brezhibno pospremili glasbene dele (povzete po izvirnih melodijah muzikala) in nedvomno razgibali prizore. Alex Devetak je tokrat razkril tudi svoje kostumografske talente. Igralce je oblekel v nekakšne “stilizirane” barvno razkošne kostume, spominjajoče na srednjeveška oblačila, pa tudi tista iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Pri izdelavi kostumov – navdih zanje je dobil pri lutkah, tako se je sam izrazil – sta šiviljske veščine prispevali Marija Ferfoglia Ferletič in Bojana Pahor. Kristina Frandolič pa je kot strokovna sodelavka za petje in vokalno tehniko pripomogla, da je tudi petje zazvenelo v pravem tonu.

Da se dogajanje vije v srednjeveškem času, gledalce opozarjajo prapori, prestol na privzdignjenem delu odra (nekaki večji pedani) in seveda “kamniti” zid kraljeve trdnjave, ki se ob zatemnitvi odra z nekaj dodatki posrečeno spremeni v zidove kapele z rozonom. Bolj asketsko scenografsko podobo so si zamislili Valerio Komic, Simon Čavdek, Alex Devetak in Albin Devetak. Pri izdelavi scenskih elementov so jim pomagali Mario Klanjšček, Jury Devetak, Karin Vižintin, Andrea in Claudio Mezzelani. V zakulisju sta besedilo pazljivo spremljali šepetalki Lucija Bandelj in Jana Flaiban.

V italijanščino je tekst prevedla Katja Vončina, za italijanske nadnapise je poskrbel Alessandro Pasi.

Nova uprizoritev O’Klape se odlikuje še po zelo učinkovitih, tudi z ironijo prežetih svetlobnih efektih, ki zahtevajo že strokovno znanje. Luči različnih barv ustvarjajo posebno atmosfero in z uporabo raznih barvnih odtenkov poudarjajo ključne trenutke v posameznih prizorih. Res hvalevredno delo sta opravila lučkarja Valerio Komic in Janiki Cingerli! Za “srednjeveško navdahnjene pričeske”, pa tudi ostale, je poskrbela Francesca Malič. Obrazne poteze so prišle do izraza tudi po zaslugi maskerk Nataše Klanjšček, Lucije Lango in Alice Sivilotto. Vsestransko pomoč so pri postavitvi muzikala nudili Manuel Quaggiato (soprotagonist v muzikalu Lak za sanje), Marjan Vogrič in Katerina Ferletič. V ličnem dvojezičnem gledališkem listu, v katerem so objavljeni tudi osnutki kostumov, sta omenjena še Studio Link za grafiko in Eventech s. r. l za tehnični servis.

Partnerji tega presenetljivega, zaradi zapletenosti ambicioznega podviga Skupnosti družin Sončnica in Gledališke skupine O’Klapa so Kulturni center Lojze Bratuž, Mladinski dom, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice (na premieri je med publiko različnih starosti bil prisoten predsednik Miloš Čotar, ki je čestital nastopajočim), Avtonomna dežela FJK, Slovensko pastoralno središče in Urad vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pokroviteljstvo je dala Občina Gorica.

Pipin: čas za junaka je dognano in dovršeno zamišljen in izoblikovan muzikal z mnogimi duhovitimi, tudi z absurdom obsijani prebliski. Njegova uprizoritvena vrednost je še toliko večja, ker so zanj v celoti poskrbeli mladi in s tem pokazali in dokazali, da so sami kos tudi takim zelo zahtevnim odrskim izzivom.

Upravičeno moramo biti ponosni na vse te mlade ustvarjalce, iz katerih sta po gladko izpeljani predstavi, ki so ji gledalci namenili toplo, dolgotrajno ploskanje, kar izžarevali veselje, radost, zadovoljstvo in še marsikateri občutek nad uspešno opravljenim delom, ki je poplačalo dobro poldrugo leto dolg trud.

Srečni smo, da naša slovenska skupnost na Goriškem premore še toliko mladih ustvarjalnih moči, ki svoja umetniška nagnjenja razdajajo prostovoljnemu, kakovostnemu kulturnemu udejstvovanju. To jim daje tudi priložnost, da se družijo, marsikaj skupaj poskusijo in izkusijo ter dosežejo in sami poprimejo za organizacijske vajeti, da se bo na Goriškem še dolgo lahko žuboreče pretakala bistra ljubiteljska kulturna studenčnica.

Muzikal Pipin: čas za junaka se bo gotovo zapisal v zlato knjigo umetniških dosežkov goriških Slovencev.

Mladim o’klapovcem želimo, da bi to odrsko delo, s pomenljivo vsebino, obredlo veliko odrov in da bi se ovenčalo s priznanji in nagradami, ki si jih brez dvoma zasluži.