Zgodba o iskanju sonca in notranje svobode
Marjana Sitar Malič je v Katoliški knjigarni predstavila avtobiografski prvenec, ki razkriva pot od otroške osamljenosti do osebne preobrazbe
V Katoliški knjigarni je v prijetnem in sproščenem vzdušju potekalo tretje srečanje iz cikla Aperitiv med knjigami, ki povezuje ljubitelje literature, osebne rasti in iskrenih življenjskih zgodb. Srečanje so priredili Katoliška knjigarna, Goriška Mohorjeva družba in Skupnost družin Sončnica, v središču pozornosti pa je bila tokrat knjiga Zaigraj, orkester! Resnična zgodba o iskanju sonca, knjižni prvenec Marjane Sitar Malič. Z avtorico se je pogovarjala naturopatinja in urednica Katja Kogej, ki je za knjigo prispevala tudi spremno besedo. Večer je bil zaznamovan z odprtim in toplim pogovorom o življenju, spominih in notranjih iskanjih, ki so avtorico vodili do nastanka knjige.
Marjana Sitar Malič je po izobrazbi magistrica prava in menedžmenta nepremičnin, a jo je že od mladih let močno privlačevalo pisanje, predvsem pa raziskovanje človekove notranjosti. Njena življenjska zgodba se začne v Kanalu ob Soči, kjer je preživela otroštvo in mladost. Prav to okolje s Sočo, ulicami in značilnim življenjem v dolini predstavlja pomembno kuliso avtobiografskega romana. Danes živi in ustvarja v Mirnu. Skozi leta je obiskovala številne delavnice, izobraževanja in skupine za osebno rast, posebno mesto v njenem življenju imajo t. i. družinske postavitve. Vse to se zrcali tudi v zajetni knjigi Zaigraj, orkester!, ki je izšla avgusta 2025 v samozaložbi.
“Knjiga je izredno zanimiva ne samo zaradi avtobiografske zgodbe, ampak tudi ker je svojevrsten dokument tega časa,” je uvodno povedala Katja Kogej in dodala, da je avtorica celo življenje posvetila knjigam, predvsem pa jo zanima človekovo doživljanje sebe in odnosov z drugimi. Delo je nastalo iz globoke meditacije in notranjega vzgiba ter predstavlja iskreno in neolepšano pripoved o odraščanju v odsotnosti očeta, ki je tragično umrl še pred avtoričinim rojstvom. Marjana Sitar Malič se je rodila kot tretji otrok po očetovi smrti in je svoje zgodnje otroštvo doživljala drugače kot starejša brata – “Marjana ni razumela, kaj se je zgodilo in kaj je tisto, kar zelo manjka v njeni družini, v njenem gnezdu”.
Pripovedovalka skozi spomine iz otroštva in mladosti razkriva svet, v katerem sta se osamljenost in hrepenenje po toplini prepletala s sanjami, humorjem in notranjo močjo. Opisuje pa tudi leta odraščanja, leta iskanja, ko so se v njenem življenju kopičile težave, ter odrasli del svojega življenja, v katerem je “našla rešitev in stvari postavila na svoje mesto”.
“Knjiga ima tudi terapevtsko vrednost, je izreden primer tega, kako ni vseeno, v kako gnezdo se rodimo, kako ni vseeno, kakšna so človekova najbolj zgodnja leta življenja, saj se v tem obdobju izoblikuje odnos do sebe in do drugih,” je še povedala Katja Kogej in navzočim prebrala odlomek iz knjige, v katerem avtorica slikovito opisuje svoje doživljanje samote in tišine. Avtoričina mama je bila namreč izredno skrbna ženska, v tovarni je delala v treh izmenah in je zato morala otroke puščati same doma.
V čustveno zadržanem domačem okolju je Marjana Sitar Malič uteho našla v knjigah, naravi in meditaciji. “V meditaciji sem dobila dobesedno navodilo, naj svojo zgodbo napišem. Začutila sem klic, da ljudje potrebujejo to zgodbo brati in da bo zame pisanje terapevtsko,” je razložila avtorica, ki je kljub številnim preizkušnjam ostajala vztrajna “kot tisti vračajoči se možiček na vzmeti, ki se po vsakem padcu znova postavi pokonci”.
Roman prepriča s svojo neposrednostjo, čustveno iskrenostjo in sposobnostjo, da težke življenjske izkušnje osvetli z nežnostjo in duhovitostjo. Avtoričin jezik je preprost, stavki so kratki, jedrnati. Urednica je razložila, da na mestih, kjer opisuje bolj temačne dogodke iz svojega otroštva, včasih “njena iskrena neposrednost prav zaboli”.
Pisateljica razkriva svojo žalost in sprejema mamino – otrok čuti, kar mama čuti. V knjigi opisuje dolgotrajno pot od otroške občutljivosti skozi obdobje mladostne odtujenosti, lastnih čustev do odraslega ponovnega vzpostavljanja stika s sabo. Gre za proces, v katerem se razrahljana samopodoba postopoma preoblikuje v sprejemanje, globlje razumevanje sebe in nazadnje v notranjo svobodo.
Na predstavitvi v Gorici je avtorica spregovorila tudi o svojem sedanjem življenjskem obdobju. Kot žena in mati dveh odraslih otrok dobro pozna dinamiko družinskih odnosov. V zadnjih letih se podaja tudi na samostojno podjetniško pot, pomaga ljudem pri težavah s spanjem, področju, ki ga razume tudi iz lastnih dolgoletnih izkušenj z nespečnostjo. Navzoči so z veliko pozornostjo sledili njenim razmišljanjem o pisanju, procesu samospoznavanja in o pogumu, ki je potreben, da človek najintimnejše dele svoje zgodbe deli z drugimi. Knjiga ima resnično terapevtsko vrednost.
Vsak človek je po avtoričinih besedah “dirigent svojega orkestra” in Zaigraj, orkester! je delo, ki se dotakne bralca ter ga povabi k razmisleku o lastni poti, o ranah, ki jih nosi, in o soncu, ki ga morda še vedno išče.
