V božajočo poletno sapico dahnjena čustva

Takih finih, elegantnih, do potankosti izdelanih, kot z zlato nitko spoštljivosti, nežnosti in tišine prepletenih predstav si gledalec res zaželi, saj so kot balzam za razbolelo dušo v tem našem kaotičnem, nasilnem življenjskem vsakdanu, kjer bi rad vsak prekričal drugega. V tej naši realnosti, ko se ne znamo več umiriti in tiho prisluhniti, kar nam ima povedati naš bližnji, in si še voščila pošiljamo po pametnih telefonih, Facebooku…, je bila predstava Lepi dnevi v Aranjuezu, v režiji Igorja Pisona, res krasna, pomirjujoča, srčno izpovedna. V njenem središču je bil spet igralec oz. igralca, predvsem pa sta kraljevali beseda in tišina, ki zna biti včasih bolj povedna kot tisoč glasno izkričanih besed. Abonmajska sezona Slovenskega stalnega gledališča v Gorici, ki se letos, kot tržaška, vije pod naslovom Privlačnosti, je ponudila izrazito intimno, pronicljivo predstavo, katere – včasih kontroverzen – avtor je koroški pisec, po materi slovenskih korenin, Peter Handke – kdo bi pozabil na uprizoritev njegovega dela Še vedno vihar? Na velikem odru Kulturnega centra Lojze Bratuž, ki uprizoritvi ni odvezel tiste intimnosti, ki jo zahteva besedilo, v tržaškem Kulturnem domu je bila namreč premierno uprizorjena na malem odru 11. in 12. januarja 2018, sta izjemna igralca Nataša Barbara Gračner in Ivo Ban natančno, prodorno, prav filigransko, kot si je želel režiser Pison, z “božajočim” glasom posredovala avtorjeve misli in bila obenem tako naravna. Vrhunska gledališka ustvarjalca, ki ju je poklicna pot zaradi talentiranosti zanesla v ljubljansko Dramo, kjer je Barbara Gračner še zmeraj ena izmed prvih dam, Ban se je pred časom že upokojil, sta v ta “poletni dialog”, kot je tekst podnaslovil dramatik Handke, strnila vso svojo čudovito, očarljivo igralsko izraznost, ki jo izžarevajo le taki izredni igralci. Ustvarila sta tisto toplo, blagodejno ozračje poznopoltnega popoldneva, ko se zdi, da se je čas upočasnil, da bi nam dal uživati še zadnje dni prostosti, preden nas spet pogoltne divji vsakdanjik, ki se za trenutek vrine v njuno poetično razkrivanje misli in čustev. Igralca sta s posebno karizmo poosebila protagonista, ki ju avtor sicer ni jasno določil, čeprav lahko razberemo, da se dobro poznata. Gotovo ju veže vsaj tesna prijateljska vez, ker bi drugače verjetno ne načenjala tako delikatnih tem, kot so prvi ljubezenski stiki, izkušnje v dvoje… Avtor jima je dal splošne poteze Ženske in Moškega brez imen v nekem nedoločenem zgodovinskem okviru, ker to sploh ni pomembno. Vsebine, ki jih obravnavata, so namreč večne, tako da se gledalec lahko z njima povsem poistoveti. Iz njunega pogovora, ki osvetljuje čustvene globine in se suče okrog večnih in nikdar izpetih tem odnosov med spoloma, se izrisujejo spomini na ljubezenska srečanja. Ali so to resnični doživljaji ali samo želje ali sanje, tega nam ni dano izvedeti. To so le vtisi, spomini, drobci iz mozaika življenja dveh ljudi, ki sta se v nekem sončnem popoldnevu odločila, da “si vzameta čas” in si razkrijeta dušo in si povesta marsikaj o ljubezni, tudi o erotičnih izkušnjah in na splošno o pogledu na svet. Pri tem sta si obljubila, da bosta zelo spoštljiva drug do drugega, kar je vrednota, ki jo v današnji razčlovečeni, razvpiti družbi skorajda ne poznamo več. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Iva Koršič: Abonmajska sezona SSG v Gorici

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme