Tomaž Simčič o slovenski krščanski skupnosti v župniji Novega svetega Antona
Novo pri GMD: 250 let slovenske molitve v zavetju padovanskega priprošnjika
Marijina družba Marije milostljive, ki ima svoj sedež v Marijinem domu na ulici Risorta 3 v Trstu, je v nedeljo, 1. marca, v družbini kapeli priredila tradicionalno marijansko pobožnost, ki je tokrat potekala v znamenju postnega časa s križevim potom in evharističnim blagoslovom.
Obredu, ki sta ga vodila vikar za slovenske vernike v tržaški škofiji Tomaž Kunaver in g. Petar Subotić, je sledila predstavitev najnovejše publikacije Tomaža Simčiča 250 let slovenske molitve v zavetju padovanskega priprošnjika s podnaslovom Slovenska krščanska skupnost v župniji Novega svetega Antona v Trstu od izgradnje prve cerkve v “novem” mestu do danes, ki je pravkar izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Gre za zgodovinsko študijo o prisotnosti Slovencev v osrednji tržaški župniji od časa vladarice Marije Terezije, ki je podpisala odlok o njeni ustanovitvi, do razgibanega obdobja po drugi svetovni vojni, ki zajema tako začetni razcvet verskega življenja kot poznejšo krizo, ki se poglablja vse do današnjih dni.
Na predstavitvi, ki jo je obogatila glasbena kulisa skupine Lumen Harmonicum (Massimo in Marco Favento ter Corrado Gulin), je v imenu Marijine družbe spregovorila Ivica Švab. Čestitala je in se zahvalila Tomažu Simčiču za dragoceno publikacijo, ki bo pričala o številni slovenski prisotnosti v središču mesta. O delu je spregovorila tudi urednica pri GMD Majda Cibic, ki je poudarila, koliko zanimivosti prinaša – tako z zgodovinskega vidika kot tudi z vidika verskega življenja (seznam duhovnikov, delovanje cerkvenega zbora, slovenska prisotnost v mestu). “Delo pravzaprav presega okvir delovanja župnije sv. Antona in je zato lahko zanimivo za vse.”
Knjigo, katere platnico krasi lična slika Edija Žerjala, ki ponazarja Ponteroš s cerkvijo Novega sv. Antona , je nato ob projekcijah zgodovinskih fotografij predstavil avtor Tomaž Simčič. Pojasnil je, kako prvotni namen ni bil pisati o Novem sv. Antonu, ampak o vprašanju sekularizacije oziroma razkristjanjenja v širšem smislu – od francoske revolucije dalje, na evropski ravni in tudi pri nas. Kako torej cerkev Novega sv. Antona sodi v to zgodbo? Simčič je med raziskovanjem naletel na podatek, da je bila župnija ustanovljena prav v letih, v katera zgodovinarji postavljajo začetek procesa oddaljevanja evropskega človeka od Cerkve.
Simčič je nato začrtal zgodovinski okvir, v katerem je cerkev nastala v drugi polovici 18. stoletja: prvotna cerkev je bila manjša in baročna, a je bila kmalu prenovljena v sodobnejšo, času primerno cerkev za Trst, ki se je zaradi pristanišča in trgovanja hitro razvijal ter v stoletju narasel na več kot 200.000 prebivalcev. Med raziskovanjem je avtor naletel na zanimiv in pomemben dokument iz konca 18. stoletja, ko je župnik pri sv. Antonu škofiji poslal dokument z molitvami v slovenščini, pisanimi v bohoričici. Molitve je poslušalcem prebral Marjan Kravos. V istem snopiču arhivskega gradiva je Simčič našel tudi navodila takratnega slovenskega župnika, namenjena kaplanom, o tem, kako naj vodijo versko življenje: oskrba bolnikov, krščevanje, pogrebi, poroke, kateheza itd. Navodila določajo, kdo naj obrede opravlja in kdaj naj bodo v slovenščini, italijanščini ali nemščini. Župnija je takrat obsegala ne le terezijansko četrt, temveč lep del tržaške okolice – Katinara, Barkovlje, Sv. Ivan, Rojan … Župnija Novega sv. Antona se je tako rodila z izrazito močnim slovenskim pečatom.
Ta močna slovenska prisotnost se nadaljuje do druge polovice 19. stoletja, ko začne naraščati nacionalizem. Leta 1859 je v župniji službovalo 14 duhovnikov, od katerih je bilo 10 Slovencev. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje pa se slika hitro in drastično spremeni, še bolj pa se poslabša s prihodom fašizma, ki pa mu ni uspelo zatreti slovenske besede na Tržaškem. V okolici Trsta so jo pri maši ohranili, pri Novem sv. Antonu pa je bila prepovedana, ker je bilo to središče mesta in je bila slovenščina javnosti “moteča”. Septembra 1920 je prišlo tudi do hudega nasilja – pretepli so duhovnika Franca Guština, ki je maševal v slovenščini.
Kljub prepovedi se slovenska župnijska skupnost pri sv. Antonu ni razpustila. Še naprej so se slovenski verniki zbirali pri maši, prevedli so slovenska besedila in pesmi v latinščino in jih peli pri bogoslužju, v slovenščini so se spovedovali, pridige v slovenščini pa poslušali po maši na skrivaj v drugih prostorih. Po vojni so bili duhovniki v župniji pretežno Italijani, slovenska maša pa je bila ponovno uvedena. To navdušenje je v svojih zapisih lepo opisal g. Jože Prešeren, izjemen organizator, ki ima velike zasluge na področju vzgojne in formativne dejavnosti, delovanja na verskem področju ter kasnejši razvoj Marijine družbe in skavtskega gibanja.
Simčič v knjigi opisuje tudi neprijetne dogodke in odnos italijanskega prebivalstva do Slovencev in slovenskih vernikov, ki so se dogajali tudi v povojnih letih. Ozračje se je začelo bistveno izboljševati z delom škofa Bellomija. V zaključku knjige se avtor zaustavi pri tisti izhodiščni temi, ki ga je privedla v pisanje – veri in sekularizaciji. Pogosto povezujemo zaton krščanske civilizacije z današnjim časom, Simčič pa citira teologa Novalisa, ki je že leta 1799 zapisal: “Bili so lepi časi, ko je bila Evropa krščanska dežela.” Takšna razmišljanja, izhodišča in tudi kakšna provokativna misel zaključujejo to zanimivo knjigo.
