Sprehod, ne ločitev
Dom je tam, kjer … (14)
Nedavno sem ob prebiranju ene izmed revij naletela na zanimivo ugotovitev znanega newyorškega odvetnika za ločitve Jamesa Sextona, da je med vsemi spremembami vedenja zakoncev, ki želijo ohraniti svoj zakon, najpreprostejši in pogosto najučinkovitejši ukrep skupni sprehod, med katerim se zakonca pogovarjata brez kakršnihkoli drugih motilnih dejavnikov (“walk and talk”).
Priznam, da me je njegovo opažanje navdušilo do te mere, da sem začela raziskovati njegovo delo. Odkrila sem, da je na podlagi več kot dvajsetletnih izkušenj z ločitvenimi postopki svoja spoznanja zbral v knjigi Kako ne zavoziti zakona (How Not To F*Up Your Marriage).
V njej presenetljivo ne deli nasvetov, kako se ločiti, temveč napotke, kako se izogniti napakam, zaradi katerih zakonci sploh pristanejo v odvetniški pisarni. Ena izmed njegovih ključnih ugotovitev je, da se odnosi večinoma ne začnejo krhati zaradi enega samega velikega dogodka, temveč zaradi postopnega odtujevanja. Običajno zaradi na videz nepomembnih malenkosti, ki pa se sčasoma začnejo kopičiti do nevzdržne mere. Pogovori, ki jih vedno znova prestavljamo na jutri; utrujenost, zaradi katere zvečer samo še brezvoljno drsamo po telefonu; slaba komunikacija, zaradi katere ne znamo zares slišati drug drugega, kaj šele na pravilen način izraziti svojih želja in potreb. Poznano? Verjamem, da se marsikdo izmed nas prepozna v teh vrsticah. Konec koncev ne gre za nič dramatičnega, ampak za življenje, ki se prepogosto odvija v prehitrem tempu, polnem obveznosti in prekratkih večerov. V takšnem tempu čas, posvečen nama, brez zavestne odločitve in vloženega truda hitro zdrsne na rep seznama prioritet. Načinov za negovanje odnosa in medsebojno povezovanje je vsekakor veliko in gotovo ne obstaja samo eden, ki bi bil pravilen ali dovolj. Tukaj namreč ne igra vloge zgolj kakovostno preživet čas skupaj, ampak tudi vsakodnevne drobne pozornosti, že omenjena dobra komunikacija, predvsem pa vsakodnevna odločitev za drugega. Ima pa skupni sprehod gotovo eno veliko prednost: v svoji preprostosti je lahko presenetljivo učinkovit. Tudi iz lastne izkušnje lahko potrdim, kako blagodejno vpliva sprehod na najin odnos. Pravzaprav se nama še nikoli ni zgodilo, da bi se po skupni hoji počutila manj povezana. Prav nasprotno – skoraj vedno se domov vrneva z občutkom, da sva si nekoliko bližje, da se bolje slišiva in da se je med nama znova nekaj premaknilo na svoje mesto. Hoja namreč povsem spontano odpira prostor za pogovor. Ponavadi se začne z nečim vsakdanjim, potem pa naju korak za korakom pripelje do tistega, kar nosiva v sebi. Do misli in občutkov, o katerih bi doma, sedeč drug ob drugem, zelo verjetno ne spregovorila. In prav to je tudi bistvo Sextonovega nasveta “sprehod in pogovor” – sprehod naj bo zavestno namenjen odnosu, pri čemer predlaga, da si zakonca med njim enkrat tedensko povesta tri stvari, s katerimi sta se v minulem tednu počutila ljubljena, ter eno ali dve, pri katerih sta se počutila spregledana. In morda je prav v tem nasvetu največja vrednost skupnega sprehoda – da lahko o majhnih zamerah, dvomih in željah spregovorimo, še preden postanejo (pre)velike.
