Umetnost nas lahko reši
Knjigosnedki (34)
Kot voditeljici knjižnega kluba se mi le redko zgodi, da v knjižnici ali knjigarni posežem po knjigi, ki me v tistem trenutku pritegne. Pogosteje berem (ali znova prebiram) dela, ki so na seznamu našega kluba, raziskujem nove ideje in pripravljam srečanja. Hkrati pa si poskušam predstavljati, kako je za članice kluba, ki nama zaupajo in iz leta v leto prebirajo knjige, ki jih izbirava medve s Slavico. Zato sem se pred časom, ko se je pokazala priložnost, tudi sama pridružila bralnemu krožku, da vidim, kako bi se počutila v tej novi, drugačni vlogi. Brali smo roman Postaja enajst kanadske pisateljice Emily St. John Mandel, o kateri pred tem še nisem slišala. Tudi o knjigi nisem vedela ničesar in se pred branjem nisem želela pozanimati. Hotela sem, da me popolnoma preseneti – in me tudi je.
Postaja enajst je zgodba o postapokaliptičnem svetu, ki ga uniči epidemija gruzijske gripe. Napisana je bila pred letom 2020, torej pred izbruhom epidemije covida, tako da jo lahko beremo skoraj preroško. Zgodba se začne v gledališču v Torontu, kjer med predstavo Kralj Lear znani igralec Arthur Leander doživi srčni infarkt, tik preden se po svetu razširi smrtonosni virus. V predstavi igra tudi Kirsten Raymonde, tedaj še deklica, ki jo petnajst let pozneje, po razsulu civilizacije, spremljamo kot članico Potujoče simfonije. Potujoča simfonija je skupina igralcev in glasbenikov, ki v razdejanem in pustem svetu potuje med novonastalimi mesti in naselji ter uprizarja Shakespearova dela. Ljudem prinaša nekaj, kar nujno potrebujejo: sprostitev, veselje do življenja, pa tudi spomin, da so nekoč obstajale druge stvari. Prepričani so namreč, da preživetje samo po sebi ni dovolj. Kirsten s seboj vedno nosi strip Postaja enajst, ki ji ga je v nekih drugih časih podaril Arthur. Strip, zgodba o vesoljski postaji, kjer ljudje živijo po katastrofi, postane naslov, pa tudi eden od osrednjih simbolov romana. V zgodbi spoznamo tudi Arthurjevega prijatelja Clarka, ki po izbruhu virusa obtiči na letališču. Tam skupaj z drugimi preživelimi ustanovi Muzej civilizacije, v katerem zbirajo predmete iz starega sveta, recimo telefone, kreditne kartice in fotografije. Prek predmetov Clark začne ohranjati spomin in kulturo nekdanjega časa in opominja, da tudi po koncu civilizacije nekatere stvari še vedno nosijo velik pomen.
Čeprav roman sodi med postapokaliptične knjige, bi ga priporočila tudi tistim, ki sicer takšne literature ne berejo radi. Postaja enajst namreč temo obravnava iz posebnega zornega kota, ne osredotoča se na propad, nasilje ali katastrofo, temveč na ljudi, njihove odnose in načine, kako se spopadajo z izgubo sveta, ki so ga poznali. Pisateljica novo civilizacijo gradi na prepričanju, da umetnost in kultura ohranjata človečnost ter da zgolj preživetje ni dovolj. Pogosto se mi zdi, da tudi sami živimo v deloma postapokaliptičnem svetu, zaznamovanem z epidemijami, vojnami, sovraštvom in vse več nasilja, in lepo je, ko nas kdo opomni, da lahko upanje najdemo v preprostih stvareh, kot so glasba, spomini in besede.
