Rubrike

Umberto Eco: Vere ni več, ostaja pa nostalgija

Umberto Eco: Vere ni več, ostaja pa nostalgija

Anonimni pričevalci 20. stoletja (5)

Morda je to najbolj poznan italijanski intelektualec v svetu, ki je bil nekoč narodni voditelj Katoliške akcije v Italiji, a je kasneje krščanstvo opustil. Velja za velikega poznavalca srednjega veka in oboževalca sv. Tomaža Akvinskega, ki ga je obravnaval tudi v svoji diplomski nalogi. Nad reakcijo katoliške strani ob izidu knjige Ime rože je bil razočaran, saj so po njegovem mnenju želeli katoliški kritiki ugajati, ne izstopati iz povprečja. Vsi so namreč hvalili avtorja, ne pa tudi bralca opozorili na to, da je to neka neeksplodirana mina, ki jo je avtor namenoma želel vreči na pot. Gre namreč za “slovesno in javno zavrnitev svoje vere”. O tem pravi: “Res je, ne verujem več v Boga, morda pa Bog še vedno verjame vame. Med nama je torej še vedno neke vrste odnos”. Seveda se brani pred ateizmom in se zateka v agnosticizem: “Nisem tako neumen, da bi dejal, da Boga ni, saj se z razumom ne da reči ne, da je, ne, da ga ni”. Kot navdušenec nad Akvincem pa pravi: “Če Bog je, potem je to gotovo Bog sv. Tomaža”. A poglejmo, kaj zanimivega nam ima vseeno povedati Eco, in sicer da je najtežja smrt: “Ko mi je umrl oče, nisem bil več veren, torej niti ni bilo možnosti, da bi upal v neko njegovo pozemeljsko preživetje”. Potem pa o: “Kultu mrtvih, tako značilnem za ateiste – to je obupajoči kult nekega izginotja”. “Jasno je, da s svojo vrsto stave, živeti kot da Boga ne bi bilo, živim veliko bolj tragično, kot takrat ko sem bil veren – zdaj se veliko težje spopadam s smrtjo. Veliko več moram delati na tem, da svojemu prehodu dam neki smisel”. Za Cerkvijo, ki jo je pustil za seboj, vseeno čuti neko nostalgijo: “Ne glede na vse, sem v njej vedno našel neko tolažbo”. Za konec torej pove vic v ameriškem stilu: “Po umoru zločinec vstopi v sinagogo in gre k rabinu: “Rabbi, ubil sem”! “Njegova kri naj pride nad tvojo glavo”, mu je odvrnil učitelj, očitno pripadnik fundamentalistične judovske smeri. Nato je šel v protestantsko svetišče: “Pastor, ubil sem”! Ta pa mu je brezbrižno odgovoril: “Me imaš morda za spovednika? Prosi Kristusa odpuščanja, potem pa pojdi to povedat na policijsko postajo”. Nazadnje se je znašel še v katoliški cerkvi, kjer je šel v spovednico: “Oče, ubil sem”! Z druge strani spovednice pa miren in tih glas: “Kolikokrat, sin”?
Andrej Vončina

(Iz priloge Bodi človek, 29. junija 2012)

01.08.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!