Umberto Eco - od filozofije do uspešnic
Italijanski filozof in pisatelj Umberto Eco, ki je umrl v petek, 19. februarja, zvečer v starosti 84 let, je svetovno slavo požel z romanom Ime rože, takrat ga je pravzaprav spoznal ves svet, prej smo ga poznali tisti, ki redno beremo časopise, revije. Eden ključnih literatov 20. stoletja je bil uveljavljen predvsem kot odličen znanstvenik. Z razpravami o znakih in znakovnih sistemih, ki obsegajo celoto kulturnih pojavov, si je pridobil sloves vodilnega semiotika. Med italijanskimi intelektualci je bil eden redkih, ki se je takoj zavedel izjemnega pomena televizije, s seboj je v grob Umberto Eco odnesel tudi odgovor, ali je zares sodeloval z znanim televizijskim voditeljem Mikom Bongiornom pri pripravah za sloviti televizijski kviz. Njegova znanstvena raziskava fenomena Bongiorno velja še danes za eno temeljnih del o televizijskem mediju. Eco se je rad sprehajal med strogo znanostjo in ležernim, duhovitim pisanjem.
Eco je v romanesknem prvencu Ime rože z napeto zgodbo o umoru v nekem samostanu v 14. stoletju ustvaril prepričljiv dokument o relativnosti resnice in različnih perspektivah spoznavnega procesa. Roman, ki je preveden v 43 jezikov, tudi v slovenščino, za kar je poskrbel Novogoričan Srečko Fišer, je bil prodan v več milijonih izvodov, po njem pa je bil leta 1986 posnet film v režiji Jean-Jacquesa Annauda s Seanom Conneryjem v glavni vlogi. Režiser Annaud je te dni povedal, da Eco s Conneryjem ni bil zadovoljen, ko je pa videl film, je režiserju dejal, da je bil škotski igralec odličen. Prav uspeh tega romana, o katerem radi govorijo tudi tisti, ki ga nikdar niso prebrali, je najbrž bil povod, da ga določena akademska srenja ni nikdar marala, uspeha mu v Italiji in tudi v svetu niso nikdar odpustili in zato je bil Eco deležen tudi nesramnih podtikanj, ki so šla celo tako daleč, da so nasprotniki govorili, kako naj bi si pri pisanju romana Ime rože pomagal z računalnikom, pa čeprav je prvi računalnik zagledal luč sveta šele štiri leta kasneje…
Sledilo je še šest romanov, nazadnje je leta 2015 izšel roman Numero Zero (Številka nič) , ki bi ga moral prebrati vsak časnikar. Poleg omenjenih dveh je napisal še romane Pokopališče v Pragi, Foucaultovo nihalo, Baudolino, Otok prejšnjega dne in Skrivnostni plamen kraljice Loane. Prvih šest je prevedenih tudi v slovenščino.
Umberto Eco je literarno kariero začel šele pri 50 letih. Čeprav je zaslovel z romani, pa je bil predvsem izjemen znanstvenik.
Kot filozof se je Eco sprva ukvarjal z estetiko, pozneje pa s komunikacijo in z znakovno strukturo umetniškega dela. Med njegovimi deli o aktualnih filozofsko-teoloških vprašanjih velja omeniti Opera aperta (Odprto delo, 1962) , La struttura assente… (Definicija umetnosti, 1968) , A Theory of Semiotics (Teorija semiotike, 1976) in I limiti della interpretazione (Meje interpretacije, 1990) . Mimogrede povejmo še to, da je bil eden največjih poznavalcev del Tomaža Akvinskega, iz čigar dela je tudi doktoriral, prav Akvinčanu pa je bil tudi hvaležen, tako je v šali večkrat povedal, da se je oddaljil od krščanske vere in pristal med laičnimi agnostiki.
V slovenščino imamo med drugim prevedeno delo Vrtinec seznamov, delo je prevedla Novogoričanka Maja Novak; Eco se je v njem posvetil tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Zgodovina lepote ter Zgodovina grdega sta temeljni deli o umetnosti, tudi ti knjigi je poslovenila Novakova, ki je te dni povedala, da mu je hvaležna, ker se je med prevajanjem veliko naučila.
Umberto Eco se je rodil leta 1932 v mestu Alessandria v italijanski deželi Piemont. Leta 1954 je končal študij filozofije in se začel ukvarjati z novinarstvom. Mimogrede: časnikarskega izpita, delal ga je dvakrat, ni nikdar naredil, za zabavo je namesto članka namreč napisal esej…
Leta 1961 je pomagal pri ustanovitvi časopisa Marcatre, med letoma 1966 in 1969 je bil profesor vizualnih komunikacij v Firencah, leta 1971 je postal profesor semiotike na univerzi v Bologni.
Leta 1963 se je Eco pridružil italijanskemu avantgardnemu gibanju Gruppo 63 in malokdo ve, da je razvpitemu likovnemu umetniku Pieru Manzoniju, da, tistemu, ki je naredil devetdeset znanih konzerv, na katerih piše Merda d'artista, večkrat v javnosti poziral kot “živeči kip”…
Umberto Eco je prejel zaslužne doktorate na več kot 30 univerzah po svetu, tudi v Ljubljani. Od leta 1962 je bil poročen z nemško učiteljico umetnosti Renate Ramge.
Bil je človek, ki je združeval znanje z radoživostjo, njegovi zapisi v tedniku Espresso so izjemna šola odličnega časnikarstva. Skupaj s francoskim zgodovinarjem Jacquesom Le Goffom je tisti laik, ki je sodobnim razumnikom dokazal, da je bil srednji vek svetel in ne temačen, predvsem pa je bil nevsiljivo duhovit in stalen iskalec resnice, razumnik visokih moralnih in etičnih načel.
Jurij Paljk
