Tudi na odru so bistvenega pomena življenjske izkušnje

V zadnjih letih na odrih vse pogosteje srečujemo Nikolaja Pintarja, po rodu iz Števerjana. S svojim globokim bas-baritonom, pa tudi s sproščenim gledališkim nastopom vsakokrat preseneča. Vidi se, da je na odrskih deskah “v svojem elementu”. Na pogovor za naše bralce smo ga povabili, da bi nam kaj več povedal o svoji dosedanji poti in o svojih dveh velikih ljubeznih: petju in gledališču.

Pred dvema letoma si diplomiral iz solopetja na tržaškem konservatoriju Tartini. Kako in kdaj si odkril ljubezen do petja?
Petletni študij sem končal na tradicionalen način, preden je stopila v veljavo nova ureditev. Leta 2005 sem opravil vstopni izpit, diplomiral v šolskem letu 2009-10. Kot otrok sem vedno rad pel, v Števerjanu najprej v otroškem, nato v mešanem pevskem zboru F. B. Sedej. Leta 2003 sem spoznal tržaškega tenorja Giuseppeja Botto, ki me je kmalu dobro usmeril. V njegovem razredu sem naredil prve resne korake na tej poti. V poletju istega leta sem v Areni v Veroni ujel zadnjo predstavo opere “La traviata”: vzdušje je bilo magično, že uvertura me je globoko pretresla. Ob koncu predstave, ki me je ganila, sem si rekel: “To si želim”! Študirati sem začel bolj intenzivno. Po diplomi sem razumel, da konservatorij nudi samo osnovo, prava šola se začne zunaj, z zbiranjem izkušenj pri najboljših profesorjih in seveda na odrih. Več in bolj konkretno študiram zadnja tri leta.
Kdo so bili tvoji dosedanji mentorji, ki so te najbolj zaznamovali?
Gotovo Giuseppe Botta, h kateremu še vedno hodim na zasebne lekcije. Veliko mi pomeni tudi Harriet Lowson, pianistka, ki me korepetira za vloge oper in natečaje, na katere hodim. V prejšnjih letih sem nekaj časa študiral z Dunjo Vejzović, ki poučuje v Stuttgartu, tečaje pa ima tudi v Ljubljani, Zagrebu in drugod po svetu. Letos poleti sem bil na glasbeni akademiji Chigiana v Sieni: imel sem čast biti dva tedna pri slovitem baritonu, maestru Renatu Brusonu. Imenujejo ga “il baritono”. Več kot dve leti sem študiral tudi s korepetitorko Enzo Ferrari; tudi ona je veliko delala z odličnimi dirigenti in pevci.
Kdo pa so tvoji vzorniki?
Teh je res veliko. Spominjam se, da sem že pred leti prihajal ob nedeljah domov po maši in še najraje poslušal Mario Callas. Usedel sem se na divan in kar užival ob poslušanju. Zelo so mi všeč tudi Cesare Siepi, sam Renato Bruson, odličen pevec in igralec je po mojem Giuseppe Taddei. Dosti je tudi velikih tenorjev, ki jih zelo cenim. Sledim nasvetom svojih mentorjev, ki so tudi sami poznali nekatere velikane opernega petja iz srede prejšnjega stoletja.
V slovenskem svetu je znan bas-bariton Marcos Fink. Si ga kdaj slišal?
Slišal sem ga pred nekaj leti v ljubljanski Filharmoniji, ko je isti večer pela tudi Elvira Hasanagić. Pel je slovenske samospeve, sicer pa mi je všeč, kako poje tudi njegova sestra Bernarda Fink.
Si se udeležil kakšnega tekmovanja solopetja?
Opravil sem nekaj avdicij in se udeležil nekaterih tekmovanj. Letos sem z Alessandrom Švabom pel Dulcamaro v Donizettijevem Ljubezenskem napoju (L'elisir d'amore); projekt Kriške akademije za osnovne in srednje šole je zelo zanimiv. Z otroki je posebno lepo delati, ker so neposredni in iskreni: ali si jim všeč ali pa ne. Če si dolgočasen, začnejo zehati; to pomeni, da s tabo nekaj ni v redu. Prav v času, ko sem sodeloval pri Švabovem projektu, sem opravil avdicijo tudi za Piccolo festival del Friuli Venezia Giulia, kjer sem dobil vlogo; poleti sem pel Gaudenzia, eno glavnih moških vlog v Rossinijevi operi Il Signor Bruschino. Nastopili smo v gradu Spessa v Koprivnem, v Tricesimu in Valvasoneju pri Pordenonu. V istem sklopu je bil tudi koncert Rossinijevih arij, s katerimi smo nastopili v pordenonskem gledališču Verdi.
Prav posebno zadoščenje mi je pomenilo sodelovanje na akademiji Chigiana v Sieni, kjer sem letos poleti lahko dvanajst dni delal z Brusonom: še največ zraseš, ko delaš z velikani.
Pripravljaš kaj novega?
Pripravljam repertoar za nove avdicije, zdaj pa sem precej zaposlen s števerjansko dramsko družino. Da pa se lahko še vedno izpopolnjujem, se želim zahvaliti vsem, ki me podpirajo in razumejo, kaj vse je zame petje!
Zavedam pa se, da sem s solopetjem začel pri 25 letih. Verjetno bi bilo bolje, ko bi začel prej. V okolju, kjer sem odraščal, je bilo lirične kulture zelo malo. Ko sem bil star osemnajst let, sem imel druge interese. Po drugi strani pa imam zdaj več življenjskih izkušenj, ki so na tem področju bistvene.
Druga tvoja velika ljubezen je gledališče. V opereti Pomladanska parada ob 50-letnici Kulturnega centra Lojze Bratuž si uspešno in zelo sproščeno odigral eno glavnih vlog, Willija. Kakšna je bila ta izkušnja zate?
Opereta mi je pustila zelo prijeten in sladek okus. Zelo lepa izkušnja! Dihaš glasbo, živiš v njej! Solopetje mi je dalo in mi še vedno daje možnost, da bolje spoznavam samega sebe, svoje telo, pa tudi svojo notranjost. Kdor igra na instrument, ga ima pred sabo, tipke klavirja npr. udarja na določen način, da doseže učinek, ki ga želi. Pri petju imamo instrument v svoji notranjosti: to so telesna struktura in mišice od ušes do trebuha. Glasba daje prav to možnost, da se lahko bolje spoznavaš.
Pomladanska parada je prinesla veliko svežine. V Kulturnem centru je bilo res lepo delati, prav vsem sem hvaležen. V vsaki taki stvari zraseš, vidiš, kje si bil in do kod lahko prideš. Čudovito bi bilo, ko bi lahko pripravili po eno opereto vsako leto. Jaz bi bil pripravljen tudi vsak mesec!
Pred tremi leti si nastopil tudi v Grofici Marici. Kakšne razlike si opazil med operetama?
Pred tremi leti sem imel veliko več treme. To je bila moja prva opereta. Leta 2008 sem pri Alessandru Švabu že pel v Figarovi svatbi, a bilo je drugače. Po mojem drži, da je najtežje peti pred domačo publiko; meni je skoraj najtežje v cerkvi v Števerjanu.
Pri Pomladanski paradi je bilo čudovito delati z režiserjem Jožetom Hrovatom: igralcem zariše pravi tloris, ti točno pove, kako bi on videl posamezno sceno. Lahko je potem ustvariti posamezen lik. Pri Grofici Marici sem bil manj izkušen. V zadnjih letih sem le prehodil nekaj poti pri Radijskem odru in pri skupini, ki jo vodi prof. Lučka Peterlin: igraš pravljice, veliko si na odru. Vsaka izkušnja je dobra. V Števerjanu sem imel v zadnjih letih več glavnih vlog, prav z vsako raseš.
V četrtem in petem letniku konservatorija sem obiskoval tudi predavanja dramske umetnosti. Tedaj sem začel sodelovati tudi s Studiom Art v Trstu. To je bil čas, ko sem prenehal z aktivnim igranjem odbojke; potreboval sem nekaj, kar bi mi pomagalo sproščati energijo. Našel sem gledališče, improvizacijo. Boris Kobal me je privabil v skupino, kjer sem se takoj znašel. Kasneje sem razumel, da mi je bilo že na skavtskih taborih vedno všeč pripravljati skeče, da sem se za pust vedno rad našminkal (to počenjam še vedno!) in “igral” masko.
Z gledališčem sem začel leta 2007 pri Studiu Art. Leta 2008 smo v Števerjanu igrali Črno komedijo, leta 2009 sem sodeloval pri Grofici Marici, leto kasneje smo igrali še Povodnega moža, Harveya, lani pa Limonado slovenico.
Oder je tisti, ki me privlači. Na odru sem igralsko komaj zadnje čase zelo sproščen, čeprav je napetost tik pred nastopom vedno velika. Spomnim se, da sem se pred leti dobesedno tresel. Pred dvema tednoma pa smo na primer igrali na Čufarjevih dnevih: preden sem stopil na oder, sem se skušal zbrati in misliti na besedilo; tokrat pa sem se čutil kot konj, ki pred startom brca in komaj čaka, da začne teči, da se sprosti adrenalin. Na odru mi je všeč, se zabavam.
Kakšen delež ima pri tem priprava in koliko je morda improvizacije?
V zadnjih časih, hvala Bogu, če se kaj zatakne, odreagiram na pravi način. Pred nekaj leti bi me prijela panika. V zadnjih mesecih sem bolj miren, ker sem na odru morda le pretekel nekaj kilometrov. Pred časom sem se naučil tekst, drugih na odru nisem poslušal in sem samo povedal, kar sem moral; zadeva je bila bolj “lesena”. Bolj si naraven, če pomisliš na to, kar rečeš, in če poslušaš, kaj govorijo kolegi. Ko si na odru, moraš poznati najprej svoj tekst, potem pa tudi tistega soigralcev.
V Števerjanu smo se zdaj lotili nove igre. Najprej vzameš v roke besedilo in pomisliš na naglase. Prebereš večkrat in si narediš svojo idejo; potem greš do režiserja, ta pa ti poruši vse. Vsakokrat, ko ga spet prebereš, najdeš kaj novega. Če bi nekaj igrali po petih letih, bi to storili drugače. Če bi zdaj spet igrali Črno komedijo, sem prepričan, da bi bila drugačna.
Bolj zrela ali samo drugačna?
Bolj zrela, bolj sproščena, za igralce morda tudi bolj zabavna. Ko imaš več izkušnje, se na odru obnašaš kot doma. Ko si v neki situaciji, se pač vedeš tako, kot se to dogaja v vsakdanjem življenju, bolj naravno.
V dramski družini društva Sedej pogosto igraš glavne vloge.
Vsem sem hvaležen, če mi zaupajo glavno vlogo. To mi daje možnost, da še več vadim, da se bolj poglobim in še več delam z režiserjem.
S katerimi režiserji si se doslej najbolje znašel?
Pri Studiu Art sem imel čast delati s Kobalom. Spomnim se vaje, ko smo morali samo z mimiko prikazati določeno uro dneva. Izbral sem polnoč in zaigral pravljico o Pepelki. Kolegi najprej niso razumeli, za kaj gre, dokler nisem po prikazanem plesu pustil čevlja in zbežal… Pri Studiu Art je bilo prvo leto posebno lepo delati z Antonom Petjetom, brali smo basni; čast sem imel tudi delati z Matejko Peterlin, z Mauriziom Soldajem, z Marjanom Bevkom, z Alido Bevk, v drugem letu pa še z Uršulo Tržan, profesorico umetnosti giba na AGRFT, Janezom Dolinarjem idr.
V Števerjanu je prav lepa izkušnja delo s Frankom Žerjalom: veliko mi pomaga; hvaležen sem mu tudi zato, ker me je pripeljal k Radijskemu odru, kjer sem lahko odigral marsikatero vlogo. Tam sem imel možnost tudi sinhronizirati risanke v režiji Danila Pertota. Tudi to je nekaj čudovitega! Gledaš v ekran in daješ glas živalicam: zabavno in krasno! Pri drugih radijskih igral sta me režirala tudi Jaša Jamnik in prof. Lučka Peterlin.
Na odru je s telesom lahko nekaj prikazati. Samo z glasom, ko gre npr. za radijsko igro, je povsem drugače. Zame je zabavno, na neki način me vodi spet v otroštvo.
Ko pa si na odru, je izkušnja bolj neposredna: svoja osebna doživetja lahko uporabiš, da svoj lik dopolniš. Kdor ni nikdar doživel trpljenja ali veselja, ne bo znal tega pokazati, publika pa to občuti. Podobno velja tudi za petje, pri katerem bi rad dosegel še večjo sproščenost. Pri petju moraš usklajevati intonacijo in ritem, poleg tega moraš še igrati in se premikati. Pri igranju sam določaš tempo, trenutek, ko naj publika prejme neki odgovor. Lepo je, ko se zaveš, da ti občinstvo sledi. Veš, da poslušalci od tebe nekaj pričakujejo, in to prinaša tudi velika zadoščenja.
Pred nekaj tedni ste Števerjanci z Limonado slovenico nastopili na Čufarjevih dnevih na Jesenicah…
Bila je res lepa izkušnja. Tam smo bili prvič. Mislim, da smo se res dobro izkazali. Naša dramska družina je postala prava družina. Poleti se njeni člani srečujemo, skupaj igramo odbojko, prirejamo praznovanja. Delujemo kot pravi ansambel. Mislim, da smo tokrat prav vsi lepo in sproščeno igrali. Nismo imeli občutka, da gre za tekmovanje, kot sem to npr. vsaj jaz občutil na Linhartovih dnevih. Prepričan sem, da smo to tudi pokazali občinstvu, ki se je z nami zabavalo. Tudi če smo igrali pred predsednikom Danilom Türkom, se ni nič spremenilo; Limonado smo že dodobra predelali, čaka nas še vsaj pet ponovitev. Ansambel je tako povezan, da vse teče kot po olju in se zabavamo.
Torej: glasba in gledališče – kakšne ambicije imaš?
Kdo bi ne želel biti profesionalen pevec?
Je to možno? Od česa je odvisno?
To je moj cilj! Kot pravijo, moraš biti prisoten na pravem kraju v pravem trenutku, da te sliši prava oseba. V Italiji so agencije, ki te – po avdiciji – pošiljajo po gledališčih. V te vode se nisem še spustil. V Sloveniji, Avstriji in Nemčiji imajo gledališča z ansambli. Poskusil sem opraviti avdicijo na Reki; nisem bil izkušen, ni šlo, je pa izkušnja več. Zaradi splošne krize so številni pevci “v karieri” spet prisiljeni, da se udeležujejo natečajev ter si tako priborijo vloge in delo. Da uspeš, pa je potrebno študirati in delati, študirati in delati.
Danijel Devetak

Pogovor / Nikolaj Pintar

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme