Na Manhattnu praznovali 110 let slovenske cerkve

POGOVOR  Ob visokem jubileju cerkve sv. Cirila je delil svoje vtise Klemen Žumer

Slovenija ne živi le v domačih dolinah in pod alpskimi vrhovi, temveč tudi v srcih množice rojakov, razpršenih po vsem svetu. Med njimi ima posebno mesto živa in povezana slovenska skupnost v New Yorku, ki je 20. septembra praznovala 110. obletnico cerkve sv. Cirila v soseski East Village na Manhattnu. Slovenska župnija, ki jo vodi p. Krizolog Cimerman, je ena redkih etničnih župnij v mestu, ki neprekinjeno deluje še danes. Ta zgodovinski hram je že od ustanovitve osrednje zbirališče in točka srečevanja za Slovence v multikulturni metropoli na drugi strani Atlantika. Newyorški Slovenci z rednimi dogodki in dejavnostmi skrbno ohranjajo svojo kulturno dediščino in medsebojne vezi, pri čemer se njihova identiteta ne zapira pred svetom, temveč se odprto razvija in bogati v okolju, ki so ga sprejeli za svoj novi dom.

O praznovanju in o tem, kako sredi newyorškega vrveža utripa slovensko srce, nam je v pogovoru razkril Klemen Žumer, Slovenec v New Yorku, ki svoj prosti čas namenja povezovanju slovenskih rojakov.

Klemen, kako ste zaznamovali 110. obletnico cerkve?

110. obletnica pravzaprav ni bila le enodnevno praznovanje, ampak cel teden srečevanj. V soboto, 19. septembra, smo pripravili srečanje slovenske skupnosti z gosti iz Slovenije; osrednje praznovanje je bilo v nedeljo, 20. septembra, najprej s slovesno mašo pri sv. Cirilu na St. Marks Place, nato pa z gala kosilom, kulturnim programom in druženjem v Newyorškem Athletic Clubu. Teden smo sklenili še s sprejemom slovenske skupnosti ob Generalni skupščini OZN v četrtek, 24. septembra. Na osrednjem nedeljskem praznovanju se je zbralo približno 300 ljudi, gala dela pa se je udeležilo 230 gostov. Zame je bilo posebno predvsem to, da so se srečali Slovenci tretje, četrte, pete in šeste generacije, družine, mlajši Slovenci ter tudi tisti, ki so se v New York preselili šele pred kratkim.

Sam sem pri pripravah sodeloval prostovoljno, v svojem prostem času, z ekipo približno dvanajstih ljudi in številnimi drugimi, ki smo pomagali. Več mesecev smo usklajevali program, goste, logistiko, komunikacijo, popravljali stopnice in številne drobne stvari, ki jih obiskovalec na koncu niti ne opazi, so pa potrebne, da dogodek uspe.

Nismo praznovali samo preteklosti: praznovali smo živo 110 let staro slovensko skupnost! Mislim, da je to tudi najboljši poklon našim prednikom, ki so jo začeli graditi leta 1916 in jo vzdrževali za nas do danes.

Kdo vse vas je ob tej priložnosti obiskal iz Slovenije in kaj je njihov obisk pomenil za vašo skupnost?

V New Yorku vsak teden srečujemo zanimive ljudi iz Slovenije in vsepovsod. Ob tem jubileju pa smo imeli še posebno lepe obiske iz Slovenije. Slovesno mašo je vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Med gosti so bili tudi minister za zunanje in evropske zadeve Tone Kajzer, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko, veleposlanik Iztok Mirošič ter predstavniki Državnega sveta. Prišli so gostje, konzuli in častni konzuli iz šestih zveznih držav ZDA, tudi Kalifornije, z drugega konca države. Prišli so mnogi duhovniki, glasbeniki in drugi gostje iz Slovenije.

Takšni obiski za skupnost veliko pomenijo, vendar jih sam ne razumem samo protokolarno. Pomemben je občutek, da Slovenija ve, da smo tukaj, da jo zanima, kako živimo, in da želi ohranjati stik. Hkrati pa bi rad, da bi bil ta odnos še bolj dvosmeren. Slovenci v tujini nismo samo naslovniki pozornosti iz domovine. Med nami so ljudje z zelo različnimi znanji, izkušnjami in mrežami, zato lahko tudi mi veliko prispevamo k povezovanju Slovenije s svetom.

New York je za to skoraj idealen kraj. Na majhnem prostoru se srečujejo gospodarstvo, kultura, znanost, diplomacija, mediji in mednarodne organizacije. Če je slovenska skupnost povezana in odprta, lahko ustvarja vezi, ki imajo vrednost precej širše od same skupnosti.

Kako sta pred 110 leti nastali cerkev (kot stavba) in Cerkev (kot živa skupnost)? Se je izročilo o tistih začetkih ohranilo do danes?

Ko berem zgodovino sv. Cirila, me najbolj nagovori preprost razlog, zaradi katerega je skupnost sploh nastala. Slovenski priseljenci so potrebovali kraj, kjer bi lahko govorili slovensko, molili v svojem jeziku, se srečevali in si pomagali. Leta 1916 so ustanovili slovensko župnijo in z lastnimi rokami uredili in postavili hišo na St. Marks Place, ki je nato postala versko, kulturno in družabno središče Slovencev v New Yorku.

To niso bili ljudje z velikimi sredstvi. Mnogi so v Ameriko prišli z zelo malo in si tukaj šele ustvarjali življenje. Kljub temu so bili pripravljeni vlagati čas, denar in delo v nekaj, kar ni bilo namenjeno samo njim, ampak tudi ljudem, ki bodo prišli za njimi.

Prav zato se mi zdi zanimiva razlika med cerkvijo kot stavbo in Cerkvijo oz. skupnostjo ljudi. Stavba je dragocena, ker nam daje dom. Toda brez ljudi bi bila samo stavba. Izročilo začetkov po mojem živi predvsem v tej pripravljenosti, da ljudje nekaj naredijo drug za drugega in za generacijo, ki je še ne poznajo.

Kaj se je po vašem mnenju od takrat ohranilo do danes? Kaj pa je izginilo, morda tudi v dobro skupnosti?

Ohranila se je predvsem potreba po pripadnosti. New York je izjemno mesto, a je tudi ogromno, hitro in včasih precej anonimno. Ko živiš tukaj, veliko pomeni, da obstaja kraj, kjer lahko prideš med ljudi, s katerimi deliš jezik, del kulture, humor in določene izkušnje.

Ohranili so se slovenščina, pesem, prazniki, hrana, vera pri tistih, ki jim je pomembna, predvsem pa občutek povezanosti. Seveda pa se je način življenja zelo spremenil. Nekoč so priseljenci pogosto živeli blizu drug drugega, hodili v isto cerkev in imeli velik del družabnega življenja znotraj svoje skupnosti. Danes smo Slovenci razpršeni po celotnem New Yorku in okolici, imamo zelo različne poklice, življenjske poti in poglede.

To ni nujno izguba. Po mojem je dobro, da je skupnost danes širša in bolj odprta. Res ni treba, da je nekdo veren ali da pripada določeni generaciji, da bi se pri sv. Cirilu ali na slovenskem dogodku počutil dobrodošlega. Pomembna je povezava s Slovenijo in pripravljenost, da nekaj prispevaš k skupnemu življenju.

Kako so se skozi čas spreminjali slovenska skupnost v New Yorku, njeno delovanje in načini srečevanja? Koliko vas je danes približno?

Ocenjuje se, da je v New Yorku okoli 2000 ljudi slovenskega rodu. Točneje ne vem, ker ni registra vseh ljudi slovenskega rodu v New Yorku. Že letošnje praznovanje pa je pokazalo, da je krog precej širok. Na dogodkih se je zbralo približno 300 ljudi, na gala delu več kot 200. Poleg redno aktivnih članov obstaja še veliko ljudi, ki pridejo na posamezen dogodek, obisk iz Slovenije ali praznovanje. V naši cerkvi vsak teden srečaš koga zanimivega.

Bolj kot sama številka je zanimivo, kako se je spremenila struktura skupnosti. Nekoč je šlo predvsem za klasično izseljenstvo. Človek je odšel iz Slovenije in v Ameriki začel novo življenje. Danes je mobilnost drugačna. Nekdo pride na študij, nekdo zaradi službe, nekdo dela v financah, na univerzi, v kulturi ali pri mednarodni organizaciji. Nekdo ostane tri leta, nekdo dvajset.

Zato se mora spreminjati tudi način povezovanja. Poleg sv. Cirila je bilo leta 2024, na pobudo Jurija Toplaka, ustanovljeno tudi Slovensko društvo New York, pri katerem v prostem času pomagam tudi sam. Poskušamo ustvarjati dodatne priložnosti za srečevanje in vključiti tudi ljudi, ki jih ne zanima toliko bolj tradicionalna oblika skupnosti. Za takšno skupnost in za državo, kot je naša, je prihodnost predvsem v sodelovanju med obstoječimi strukturami, ne v tekmovanju med njimi.

Kako danes doživljate svojo slovenščino in slovenstvo v prepletu z ameriško identiteto?

Slovenščina je zame veliko več kot sredstvo sporazumevanja. Povezana je z domom, družino, spomini in načinom, kako se šališ ali razmišljaš. Ko dolgo živiš v mednarodnem okolju, se nekaterih stvari, ki so bile doma samoumevne, začneš še bolj zavedati.

Hkrati življenja v New Yorku ne čutim kot nekaj, kar bi zmanjševalo moje slovenstvo. Prej obratno. New York zelo hitro pokaže, da ima skoraj vsak človek več plasti identitete. Ljudje so lahko hkrati Newyorčani in Italijani, Irci, Korejci, Poljaki ali Slovenci. To se nikomur ne zdi nenavadno. Vprašanje je v tem, kateri skupnosti in v kolikšni meri namenimo svojo energijo.

Sam se zato ne ukvarjam veliko z vprašanjem, ali sem bolj eno ali drugo. Slovenija je moj dom in del mene, New York pa je postal prostor, kjer živim, delam in imam veliko ljudi, ki so mi blizu.

New York je znan po svoji izjemni multikulturnosti, iz katere pogosto nastajajo edinstveni kulturni in glasbeni projekti. Kako gledate na spajanje slovenske kulturne dediščine z drugimi kulturami? Za nekatere je to obogatitev, za druge pa prinaša strah pred izgubo avtentičnega slovenstva.

Sam v tem vidim predvsem priložnost. Če je identiteta dovolj samozavestna, je stik z drugimi kulturami ne ogroža. New York je vsakodnevni dokaz za to. Tukaj se na nekaj ulicah sreča toliko jezikov, kuhinj, glasbe in življenjskih zgodb, da se hitro navadiš, da kultura ni nekaj zaprtega.

Seveda je pomembno poznati svoj jezik, zgodovino, glasbo in običaje. Če ne veš, od kod prihajaš, težko v srečanje z drugim prineseš nekaj svojega. Jaz vidim, da je moje slovenstvo Američanom zelo zanimivo, saj je nekaj posebnega, kar prinesem v pogovor.

Vendar kulture tudi ne moremo ohraniti tako, da jo postavimo v vitrino in se je ne dotikamo. Če želimo, da bo slovenska kultura zanimiva otrokom in mladim, ki odraščajo v ZDA, mora biti živa.

Slovenski glasbenik lahko igra z ameriškim jazzistom, umetnik lahko sodeluje z ljudmi iz drugih držav, družine so lahko večjezične. Zaradi tega slovenstvo ne izgine. Sam bi rekel, da je za kulturo večja nevarnost ravnodušnost kot odprtost.

Kakšen je vaš odnos z lokalno upravo v New Yorku, obstaja kakšno sodelovanje, zanimanje ali podpora?

Tu lahko govorim samo iz svoje osebne izkušnje. Življenje slovenske skupnosti v New Yorku je tradicionalno nastajalo predvsem od spodaj navzgor, prek župnije, društev, prostovoljcev in ljudi, ki so bili pripravljeni nekaj organizirati. Kot vem, ima pater dobre stike z mestno upravo, župana New Yorka vedno povabimo tudi na naše dogodke in enkrat je naši skupnosti podelil celo posebno plaketo za zasluge. Tudi več predsednikov ZDA je v posebnih sporočilih zapisalo, da cenijo aktivnosti Slovencev v Ameriki.

Vidim pa prostor, da se tudi na tem področju naredi več. Slovenska prisotnost v New Yorku je del zgodovine mesta. Sv. Ciril stoji na St. Marks Place, sredi enega najbolj zgodovinsko zanimivih delov Manhattna, in za temi vrati je več kot stoletje priseljenske zgodovine.

Lepo bi bilo, če bi to zgodbo bolje predstavili tudi širši newyorški javnosti. New York je mesto, ki je v veliki meri nastalo prav iz takšnih skupnosti. Ni treba, da smo številčno veliki, da imamo zgodbo, ki je vredna pozornosti.

Kako je vaše delovanje organizirano med letom in kdo prevzema pobudo za dogodke?

Veliko dejavnosti poteka precej preprosto in prostovoljno. Nekdo ima idejo, pokliče nekaj ljudi, in če je dovolj energije, se dogodek zgodi. To je ena od stvari, ki mi je pri skupnosti všeč.

Pri sv. Cirilu imajo pomembno vlogo pater Krizolog in ljudje, ki že dolgo skrbijo za župnijo. Tam potekajo maše, kulturne ure, koncerti, predstavitve, obiski gostov iz Slovenije in druženja. Slovensko društvo New York pa organizira še bolj družabna in povezovalna srečanja za širši krog ljudi.

Sam sodelujem, kadar mi čas dopušča, in res čutim, kako me izpolnjuje, ko pomagam s tem, kar znam. Če želiš, da v mestu obstaja slovensko življenje, ne moreš samo čakati, da ga bo organiziral nekdo drug.

Sodelujete tudi z drugimi slovenskimi skupnostmi po ZDA?

Da, čeprav so stiki pogosto osebni in neformalni. Slovenske skupnosti po ZDA imajo zelo različno zgodovino. Nekatere so precej večje in starejše, predvsem v krajih, kamor se je v prejšnjih generacijah preselilo veliko Slovencev, kot na primer v Clevelandu.

Danes je zaradi komunikacij in potovanj veliko lažje ostati povezan. Ob večjih dogodkih pridejo v New York tudi Slovenci iz drugih zveznih držav, sami pa poznamo ljudi iz Clevelanda, Washingtona, Pensilvanije, Kalifornije in drugod. Obstajajo tudi naravne povezave s Slovenci v Kanadi.

Tu bi si osebno želel še več sodelovanja. Slovencev v Severni Ameriki ni tako malo, vendar smo geografsko zelo razpršeni. Če bolje povežemo posamezne skupnosti, lahko lažje izmenjujemo ideje, vključujemo mlade in skupaj pripravljamo projekte, ki jih ena sama lokalna skupnost težje izvede.

Kateri so največji redni dogodki vaše skupnosti in kje vse se danes srečujete?

Najprej naj poudarim, da kljub današnjim digitalnim povezavam vsi potrebujemo občutek skupnosti, ki ima prostor, kjer se lahko srečamo osebno, se o čemerkoli pogovorimo v slovenščini in si tudi med seboj pomagamo. Če takega prostora nimamo, je slovenska razbitost po večmilijonskem mestu neizbežna.

Sv. Ciril na St. Marks Place ostaja najprepoznavnejše zgodovinsko zbirališče. Tam se poleg maš odvijajo kulturne ure, koncerti, pogovori, predstavitve knjig in filmov, večerna srečanja za mlade ter sprejemi in obiski iz Slovenije.

Danes pa se slovenska skupnost srečuje tudi po drugih delih mesta. Slovensko društvo pripravlja družabna srečanja, martinovanje in dogodke ob različnih priložnostih. Ko pride v New York zanimiv gost iz Slovenije, se pogosto spontano oblikuje še kakšen pogovor, večer ali srečanje.

Za skupnost niso pomembni samo veliki dogodki. Super je že srečanje dvajsetih ali tridesetih ljudi. Nekdo, ki se je pred kratkim preselil v New York, lahko tam spozna prve prijatelje, dobi praktičen nasvet, poslovni kontakt ali preprosto občutek, da v tako velikem mestu ni sam. To je zelo konkretna vrednost skupnosti.

Kako danes spremljate in doživljate dogajanje v Sloveniji?

Slovenijo spremljam vsak dan in se s prijatelji tam čutim zelo povezan. To je moja domovina, tam so moje korenine, družina, prijatelji in velik del mojega življenja.

Življenje v tujini pa ti spremeni perspektivo. Ko Slovenijo gledaš od zunaj, se nekatere domače razprave zdijo manj usodne, hkrati pa bolj jasno vidiš stvari, ki jih doma pogosto jemljemo za samoumevne. Slovenija ima izjemno naravo, dobro izobražene ljudi, močno kulturo in veliko posameznikov, ki so zelo uspešni po svetu.

Sam bi si želel predvsem, da bi znali bolj odprto in radovedno poslušati in se učiti od Slovencev v tujini. Veliko je odvisno od občutka: če se nekdo čuti sprejet, bo tudi veliko rajši pomagal, kot pa če naleti na zavist ali nerazumevanje. Po svetu je veliko sposobnih ljudi slovenskega rodu z izrednimi izkušnjami, ki si iskreno želijo biti bolj povezani s Slovenijo in Slovenci po svetu. To ni samo vprašanje ohranjanja stikov z izseljenci. To je lahko zelo praktična globalna mreža Slovenije, iz katere res lahko veliko vzklije.

Kakšni so načrti za naprej? Kaj voščite vaši skupnosti za naslednja desetletja?

Želim si, da čez dvajset ali trideset let ne bomo govorili samo o tem, kako je nekoč obstajala močna slovenska skupnost v New Yorku. Rad bi, da bo takrat še bolj živa kot danes.

To pomeni predvsem odpirati vrata novim ljudem. Vsak Slovenec, ki pride v New York študirat, delat ali živet, bi moral vedeti, da tukaj obstajajo ljudje, na katere se lahko obrne. Pomembno bo tudi vključevati mlade in družine ter otrokom, ki odraščajo v ZDA, ponuditi stik s slovenščino in Slovenijo na način, ki jim je zanimiv in naraven.

Želim si tudi, da bi znali povezati različne generacije. Ljudje, katerih družine so v Ameriki že sto let, imajo eno izkušnjo. Tisti, ki smo prišli pred nekaj leti, imamo drugo. Oboje pa izhaja iz istih korenin in je del iste zgodbe.

Če sem čisto oseben, bi si želel zelo preprosto stvar. Da bo Slovenec, ki bo leta 2046 prvič prišel živet v New York, vedel, da lahko nekje potrka na vrata, spregovori slovensko in najde ljudi, ki ga bodo veseli. Če bo tako, potem 110. obletnica ni bila samo praznovanje preteklosti, ampak tudi začetek naslednjega poglavja.

Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko je p. Krizologu podelila posebno priznanje za njegovo dolgoletno predano duhovno delo in ohranjanje slovenstva. Slovesno somaševanje je vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

Visoko obletnico so s svojo prisotnostjo počastili tudi predsednik vlade RS Janez Janša ter minister Tone Kajzer.