V primežu “tihega morilca”
Konec letošnjega junija si bomo še dolgo zapomnili po tesnobnem občutku, ki ga prinaša zgodovinski vročinski val v Evropi. Gre za najmočnejšega, kar so jih kdaj zabeležili na stari celini, saj je zrak postal preprosto pretežak za dihanje. Skrajne temperature ne podirajo le vremenskih rekordov, ampak neusmiljeno razgaljajo našo ranljivost. Več deset milijonov ljudi je prejšnji konec tedna preživelo in še preživlja v primežu neznosne pripeke, saj se ta smrtonosna vremenska fronta vztrajno pomika od zahoda proti vzhodu celine.
Da ne gre zgolj za prehodno nevšečnost, potrjujejo podatki, ki jih je objavila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Po besedah njenega generalnega direktorja Tedrosa Adhanoma Ghebreyesusa je bilo v Evropi od 21. junija do prejšnjih dni zabeleženih več kot 1300 dodatnih smrti, povezanih z visokimi temperaturami. Opozoril je na ključno sistemsko težavo z mislijo, ki zadeva bistvo problema: toplotni stres se upravičeno imenuje “tihi morilec”, saj naši domovi, delovna mesta in šole preprosto niso bili zgrajeni za takšne temperature.
Mednarodna znanstvena mreža World Weather Attribution opozarja, da bi bil takšen pekel še pred nekaj desetletji, brez človekovega vpliva na atmosfero, dejansko nemogoč. Danes, ko kurjenje fosilnih goriv vztrajno povečuje toplotno izolacijo našega planeta, so skrajni pojavi postali naša “nova normalnost”, ki nas ne ogroža le zunaj, ampak tiho vdira v naše spalnice, zaradi tropskih noči nam odteguje spanec in spodkopava naše psihofizično zdravje. In zdi se, da smo šele na začetku. Že sedaj namreč napovedujejo, da bodo taki pojavi v naslednjih letih vedno pogostejši, intenzivnejši in daljši.
Kaj lahko naredimo? Kaj moramo narediti? Ko se soočamo s takšno krizo, se je prelahko ujeti v past pasivnosti in malodušja ter zamahniti z roko, češ da kot posamezniki ne moremo spremeniti ničesar. Res je, da dejanje enega samega človeka čez noč ne bo ohladilo planeta. Toda ubijalska vročina je rezultat stoletij našega kolektivnega vedenja. Zato se rešitev lahko skriva le v kulturnem premiku, v katerem mora sodelovati vsak posameznik. To pa lahko storimo na dveh ključnih ravneh. Prva raven je osebna. Vsak od nas mora iskreno ovrednotiti svoj okoljski odtis: premisliti mora o tem, kaj je na naših krožnikih, kako in koliko potujemo, koliko oblačil kupujemo in koliko hrane ter energije brezbrižno zametujemo. Druga raven pa je politična. Je že res, da pomembne odločitve sprejemajo oblasti na najvišjih ravneh, a ne pozabimo, da smo v demokraciji mi tisti, ki s svojim glasom določamo, kdo nas bo zastopal in kakšne ideje o upravljanju planeta bo zastopal. Naša suverenost se ne izraža le z javnim jamranjem nad vročino, ampak z dejavno soudeležbo in zahtevo po nujnih sistemskih “zelenih spremembah”. Mestna središča je treba preurediti, posaditi več dreves, omejiti toplotne otoke in zaščititi najranljivejše. To je danes prioriteta kot še nikoli doslej.
Narava nam ne pošilja več zgolj opozorilnih signalov, temveč nam neusmiljeno izstavlja račune. Ko zunaj pritiska peklenska vročina, vprašanje podnebnih sprememb preneha biti ideološka debata v parlamentarnih klopeh. Postane vprašanje preživetja, ki od vsakega izmed nas zahteva, da postane aktiven in ozaveščen državljan. Prvi korak k temu pa sta prav informiranje in odprt pogovor o tem, v kakšnem svetu želimo živeti.
