Poklon velikanoma koroškega kulturnega življenja

V Celovcu so počastili spomin na dr. Janka Zerzerja in Nužeja Tolmaierja

V torek, 29. septembra 2026, je v Celovcu potekal spominski večer, posvečen dvema osrednjima osebnostma koroškega slovenskega kulturnega in narodnostnega življenja, dr. Janku Zerzerju (1935–2026) in Nužeju Tolmaierju (1942–2025), ki sta preminula v zadnjem letu. Spominski dogodek, ki sta ga skupaj priredila Krščanska kulturna zveza (KKZ) in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, je povezal sorodnike obeh pokojnikov, predstavnike ustanov, duhovnike, kulturnike, znanstvenike ter njune dolgoletne prijatelje in sopotnike s celotnega koroškega dvojezičnega ozemlja, iz matične Slovenije in Primorske.

Večer se je začel v kapeli Slovenskega pastoralnega centra v Celovcu s sveto mašo, ki jo je ob nekaj sobratih vodil sedanji predsednik KKZ, dekan Janko Krištof. Zbranost bogoslužja je z ubrano pesmijo še olepšal cerkveni pevski zbor iz domačih Zerzerjevih Sveč. Mag. Krištof je v uvodu izrazil zahvalo Zerzerju in Tolmaierju “za vse to, kar sta vnesla v našo skupnost tukaj na Koroškem na kulturnem, političnem in na drugih področjih”. Povezuje nas vera v to, da je za nas v nebesih pripravljen dom in da vse, kar na zemlji delamo, delamo kot pripravo na večno slavo, je dejal. Pri evharistiji so se svojih dedkov z globoko hvaležnostjo spomnili njuni vnuki, ki so poudarili pomen zavedanja lastnih korenin, njihovega negovanja in spoštljivega ohranjanja.

Po maši se je zbrana množica preselila v Tischlerjevo dvorano Mohorjeve hiše, kjer je potekala osrednja spominska akademija. Dogajanje na odru je spremljala bogata vizualna kulisa: projekcija številnih arhivskih fotografij je nazorno obudila življenjski poti dveh rodoljubov, njuno sodelovanje, podvige in trenutke pristne domačnosti, kar je v dvorani ustvarilo posebno toplo vzdušje. V uvodnem nagovoru je Janko Krištof na kratko orisal edinstveni življenjski poti mož, ki sta bila skoraj pol stoletja sinonim za organizirano kulturno delo koroških Slovencev. Zerzer se ni postavljal v ospredje, je dejal, rad pa je dajal na razpolago svoje moči, sposobnosti, svoj prosti čas in svoje znanje. Bil je intelektualec z veliko ljubeznijo do maternega jezika in domače kulture. Ljubil je slovenski jezik, ljubil je domače narečje in bolelo ga je, da nazaduje število govorcev njegove materinščine. Pri KKZ je bil 12 let podpredsednik, 27 let predsednik, nato častni predsednik. Spodbujal je narodopisje, govorniške in literarne natečaje, založništvo itd. Tolmaierja je Krištof orisal kot neprekosljivega terenca in operativca. Skoraj ni bilo koroškega Slovenca, ki ga ne bi poznal, je dejal sedanji predsednik KKZ. Od leta 1965 do upokojitve leta 2004 je kot tajnik te osrednje kulturne organizacije stal sredi med njimi. Do smrti pa je bil predsednik inštituta Urban Jarnik. Nužeju so bili posebno pri srcu skrb za gledališče, lutke, zborovstvo in revijo Koroška poje, njegovo temeljno življenjsko geslo pa je bilo: “Kar je zapisano, ne bo izbrisano.” Krištof je sklenil, da sta Zerzer in Tolmaier delovala v tandemu, bila sta močan tim, ker sta se odlično dopolnjevala.

Posebno doživet nagovor je imela dolgoletna predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice Franca Padovan, ki je spregovorila tudi v imenu Slovenske prosvete iz Trsta. Orisala je globoko povezanost med Primorsko in Koroško, ki sta jo desetletja tkala prav Zerzer in Tolmaier, v tesnem prijateljstvu z Damjanom Paulinom na Goriškem in Marijem Maverjem na Tržaškem.Pokazala sta, kaj pomeni služiti svojemu narodu – ne z velikimi besedami, ampak z vsakodnevnim, potrpežljivim delom, je dejala. Veliko je bilo poti od Gorice do Celovca, veliko telefonskih klicev, pisem, sestankov. In na drugi strani linije sta bila vedno onadva: Nužej in Janko, dva različna značaja, eno samo srce. Nužej je redno spraševal, kaj bi lahko še naredili skupnega za naš kulturni prostor, za naše ljudi, da ne bi slovenska beseda zamrla. Primorski oz. Koroški kulturni dnevi so postali prostor, kjer se srečujejo Korošci, Primorci, Goričani, Ziljani, Tržačani, Benečani … Za to je še največ naredil Nužej. Ni sedel za pisarniško mizo, najraje je hodil med ljudi. Bil je daljnoviden, ni poznal meja. Bil je enkraten povezovalni člen. Zanj ni bilo “mi in vi”; bila je ena sama slovenska kulturna družina. Če je bil Nužej srce na terenu, je bil Janko človek zgodovine, besede in dialoga, je dejala Franca Padovan. Tudi v časih, ko je bilo težko govoriti o pluralizmu, je iskal poti sodelovanja. Poudarjal je krščanske duhovne vrednote, bil je odprt, izobražen Evropejec. Govornica se je sorojakoma iskreno zahvalila za vsa njuna prizadevanja za ohranitev in razvoj slovenske besede in pesmi. Koroška je kraj, kjer kamen govori in človek posluša, kjer se iz trde zemlje rodi mehka beseda in kjer pomoč sosedu pomeni več kot tisoč obljub. Nužej in Janko sta bila iz te prsti: močna, pokončna in dobra.

Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko je nastop začel v sproščenem, a hkrati globoko spoštljivem tonu ter orisal pojem tandema, ki gleda naprej in ne nazaj. Zbranim je predstavil prispodobo skupne knjige ohranjanja slovenske identitete, katere osrednji smisel je povzel z besedami nekdanjega krškega škofa Kapellarija o “reševanju tistega, kar je v nevarnosti”. Inzko je navedel vrsto pristnih zgodovinskih pričevanj in osebnih anekdot: spomnil se je leta 1965, ko je izvedel, da so v mali skupni pisarni NSKS in KKZ zaposlili mladega Nužeja Tolmaierja, ki je pol dneva delal za eno, pol pa za drugo organizacijo. Opozoril je na bolečino, ki jo je Nužej nosil vse od rojstva v nacističnem taborišču, ko so Nemci v rojstni list njegovo ime samovoljno zapisali z dvema črkama “l”. Spomnil se je tudi sodnih preganjanj s strani koroškega Heimatdiensta, ko sta morala Janko in Nužej kot odgovorna urednika Našega tednika na sodišče, kjer ju je vselej brezplačno branil dr. Janko Tischler. Za soseda v Svečah, dr. Zerzerja, je Inzko poudaril njegovo glasbeno delovanje pri domačem cerkvenem zboru in zboru Kočna. Še posebej pa je osvetlil dogodek iz leta 1986, ko je Zerzer na Koroško prvič povabil slovito argentinsko-slovensko mezzosopranistko Bernardo Fink. To je sprožilo njeno trajno povezanost s koroškim prostorom in zborom v Svečah ter pripeljalo do tega, da je svetovno znana pevka pozneje z Dunajskimi simfoniki na odru dunajske dvorane zapela prav radiško pesem Tiha zemlja.

Z veliko vsebinsko težo in strokovno poglobljenostjo je dr. Martina Piko-Rustia, direktorica Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, poudarila, da je bil inštitut ustanovljen prav na pobudo obeh pokojnikov, in predstavila živo dediščino, ki se v polnosti nadaljuje danes. Spomnila se je, da je imela čast imeti slavilni govor za Nužeja tako ob podelitvi Tischlerjeve kot Štrekljeve nagrade, pri čemer je Nužejeva zahvala ob Tischlerjevi nagradi daleč presegla njeno besedilo, saj je želel izreči priznanje vsakemu sodelavcu posebej. Čeprav je Tolmaier poskrbel za izid kar dvanajstih zvezkov s skoraj 140 življenjepisi koroških Slovencev, mu žal ni uspelo zapisati lastne avtobiografije. Nužej po formalni izobrazbi ni bil etnolog, je pa bil etnolog po duši in srcu ter je okrog sebe znal zbrati vrhunske strokovnjake in vanje vcepiti ljubezen do koroškega izročila. Dr. Piko-Rustia je podrobno orisala, kako inštitut uresničuje Nužejevo oporoko. Izpostavila je evropski projekt Lingua, namenjen ohranjanju ziljskega narečja s sodobnimi digitalnimi orodji. Opozorila je, da so slovenska hišna in ledinska imena vpisana na avstrijski Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Izpostavila je tudi pomen strokovnega dela na področju standardizacije dvojezičnega izrazoslovja in toponimije, pri čemer doseženi standardi danes predstavljajo temeljno referenčno točko tudi za pristojne državne organe. Obenem so bili izpostavljeni vidni premiki pri ohranjanju in promociji kulturne dediščine, od uspešnih mednarodnih vpisov tradicionalnih običajev na sezname nesnovne dediščine do nominacij krajevnih muzejskih zbirk za ugledne mednarodne nagrade. Izrazila je tudi veselje, da so v inštitutsko delo uspešno vključeni mladi, ki nadaljujejo delo starejše generacije.

Večer so dopolnili še drugi nagovori dolgoletnih sopotnikov. Jožko Kert (Kulturno društvo Mohorjan s Prevalj) je obudil več kot 30-letno plodno sodelovanje med Koroško in Mežiško dolino, gostovanja zborov, razstave ter Zerzerjevo in Tolmaierjevo zvestobo enotnemu slovenskemu kulturnemu prostoru. Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, je z natančnostjo zgodovinarja prikazal bibliografsko in enciklopedično prisotnost obeh pokojnikov ter poudaril njuno tesno sodelovanje z ljubljansko univerzo, Slovensko matico in Inštitutom za narodnostna vprašanja. Danijel Grafenauer, predsednik Kluba koroških Slovencev v Mariboru, je osvetlil pomen Zerzerja in Tolmaierja za tradicionalne Koroške kulturne dneve v Mariboru ter opozoril, da prava zapuščina obeh mož ni v seznamih nagrad, temveč v ljudeh, ki so zaradi njiju spregovorili slovensko in stopili na oder. Sonja Žežlina in Ernesta Dejak Furlan (Slavistično društvo Nova Gorica) sta obudili spomin na to, kako ju je Nužej toplo sprejel, ju popeljal po Koroški ter v njiju za vselej prebudil spoštovanje do trdoživosti koroške slovenske besede.

Glasbeni okvir večera je bil žlahten poklon dediščini obeh pokojnikov. Ob spremljavi harmonikarja Romana Pechmanna je večkrat nastopil priznani solist Gabriel Lipuš. Z globoko doživetim petjem je večer sooblikoval Mešani pevski zbor SPD Radiše, ki je zapel Nužejevi najljubši narečni pesmi iz njegove monumentalne zbirke Tiha zemlja. Za poseben čustveni vrhunec je poskrbel predvajani arhivski posnetek božične pesmi Tiha zemlja v interpretaciji Bernarde Fink ob spremljavi Dunajskih simfonikov. Dr. Martina Piko-Rustia se je na koncu večera v imenu prirediteljev toplo zahvalila vsem nastopajočim in zbranim, nato pa je Tischlerjeva dvorana enodušno vstala. Slovesnost se je sklenila tako, da so vsi navzoči skupaj zapeli Rož, Podjuna, Zila. V hvaležen spomin na moža, ki sta svoji življenji do zadnjega diha darovala za slovensko Koroško.