“Tri stvari nam drage so: mati, domovina, Bog!”
Pevma / Koncert ob 60-letnici Moškega pevskega zbora Mirko Filej
Okrogle obletnice ne morejo mimo kar tako, brez obeležitve. Taka obeležitev se je zgodila v nedeljo, 16. junija 2024, ko je publika napolnila župnijsko cerkev v Pevmi. Ob 17. uri se je začel koncert Moškega pevskega zbora Mirko Filej ob 60-letnici obstoja, ki je potekal pod pokroviteljstvom ZSKP in ZCPZ. Kot je napovedal p. Jan Cvetek, ki je program povezoval, se vse začne in konča pri Stvarniku, ki ga kličemo Oče, in pod oboki je zadonela pesem-molitev J. Leskovarja, nato pa še Plodne so njive F. Terčelja in L. Bratuža. V tradiciji zbora Mirko Filej je tudi prepevanje pesmi vzhodne liturgije in črnskih duhovnih pesmi. Tebe pojem Bortnjanskega je navdušila s svojo preprosto harmonijo, Srebotnjakova Črnska duhovna pa z zanimivimi ritmi afriške kulture. Naslednja dva napeva, Nekje v gorah (M. Filej/L. Šorli) in Tožba (L. Bratuž/M. Filej, L. Šorli) zaznamujeta prvo polovico prejšnjega stoletja, ki je za seboj pustilo mnoge rane tistim, ki so se bojevali s pesmijo, ko se je vojna preselila iz gora v naše kraje. To se zgodi, ko se med ljudi naseli sovraštvo in ko človek z napuhom izžene Svetega Duha iz srca. Pomemben delež v moškem zboru ima tudi ljubezenska pesem, vesela ali žalostna, ki odmeva v napevih trubadurjev in ogreva srca. Pevci so zapeli Sedem si rož porezala mi (prir. Z. Prelovec) in Foersterjev Večerni ave.
Med krajšim odmorom je Martin Srebrnič prebral govor Zdravka Klanjščka, odličnega pevca in nepozabnega zborovodje tega legendarnega zbora. Povedal je, da je tragična smrt Lojzeta Bratuža sprožila v Fileju globok razmislek o tem, da Primorci potrebujemo predvsem glasbenikov in kulturnih delavcev, ki bi bili kot on zagnani v tem poslanstvu. MoPZ Mirko Filej je le nekaj let mlajši od revije Cecilijanka, sta pa zrasla iz istih korenin. Oba sta sad čudovitega povojnega narodnega in pevskega navdušenja, ki ga je na Goriškem poosebljal Mirko Filej. Ustanovitev osrednjega goriškega moškega zbora je bila Filejeva srčna želja, ki jo je Klanjšček kmalu po njegovi smrti uresničil po prigovarjanju sopevcev in sodelavcev. Izbrati ime zboru je bilo tako samoumevno, da so se pevci spraševali samo to, ali bodo znali vredno predstavljati svojega vzornika na način, ki si ga zasluži. Zdravko Klanjšček, idejni oče zbora, je pevec, dirigent in organizator že celih 60 let. Glasbeni repertoar zbora je ves čas odražal navezanost na našo narodno in umetno pesem in predvsem na domače ustvarjalce. Kronološki pregled nastopov predstavlja razkošje datumov in dogodkov, krajev in prireditev; kot višek omenimo nastop na tekmovanju Naša pesem v Mariboru (dvakrat bronasta kolajna) in uspešen nastop na tekmovanju C. A. Seghizzi (drugo mesto v kategoriji polifonija in folklorne pesmi). Omembe vredno je tudi sodelovanje z gledališčem Petra Simonitija, nekdanjim gledališčem Teharje, ob izvajanju recitacij sonetnih vencev Ljubke Šorli Bratuž. V spominu bodo ostala še druga gostovanja po Italiji, Sloveniji in Avstriji. Zbor je vedno rad sodeloval z vsako ustanovo oz. društvom, ki sta mu pri srcu slovenska kultura in jezik. Njegovo žlahtno delovanje postavlja zbor v sam vrh moškega zborovskega petja v goriškem prostoru, za kar gre velika zasluga tudi požrtvovalnemu in neutrudnemu Zdravku Klanjščku.
Smisel in vodilo zbora je izraženo v besedilu pesmi, ki jo je Filej uglasbil leta 1958, z naslovom Slovenski fantje. Besedilo tretje kitice pravi tako: “Tri stvari nam drage so, kot ptičkom šumni log in rožam sonce: mati, domovina, Bog!” Ta načela so veljala ob rojstvu zbora in vseh nadaljnjih 60 let. Klanjšček srčno želi, da bi veljala do zadnjega utripa naše slovenske biti. Sam tudi pravi, da ne dela zaradi hvale in časti, ampak iz dolžnosti, ki mu je bila naložena kot članu slovenskega naroda. Prof. Filej ga je že kot fantiča spodbujal, naj v rojstni vasi pripravi mlade fante za petje v zboru, sam pa je v svojem življenju vseskozi gradil. Zahvalil se je prav vsem, kajti brez pomoči bi sam ne opravil ničesar. S pesmijo, ki seže v globino srca, ga tolaži, bodri in podžiga, je dosegel veliko.
V drugem delu koncerta smo prisluhnili dvema furlanskima pesmima La montanara (T. Ortelli/L. Pigarelli) in La gnot d’avril (A. Zardini/Z. Klanjšček), saj je politika skozi zgodovino premikala meje, ki pa so ljudem odveč. O preprostem kmečkem življenju, ljubezenskih zgodbah in bridkih ločitvah zaradi vojaške službe so govorile pesmi O kresu (P. Jereb), So še rož’ce u hartln’ žalovale (prir. J. Leskovar) in Ob košnji (D. Bučar). Na koncu smo prisluhnili še melodijam koroške narodne Čej so tiste stazice (prir. O. Dev) in dvema domačima, Nocoj, pa oh, nocoj (F. Venturini) in Mati jagoda (R. Simoniti/L. Zorzut). Pri slednji je taktirko prevzel David Bandelj in zbor Filej je med bučnim aplavzom sklenil večer.
Sledile so zahvale in čestitke dolgoletnih sodelavcev ter predstavnikov društev in ustanov. Praznovanje se je nadaljevalo ob klepetu in obujanju spominov ob dobro obloženih mizah ter odlični briški kapljici.
