V fotografskih umetninah Loredane Prinčič je odsev plemenitega srca

Sorodniki, številni prijatelji, znanci in fotografski kolegi so se v četrtek, 26. februarja 2026, v pevmski cerkvi sv. Ane poslovili od drage Loredane Prinčič (1954-2026), ki je po dolgi bolezni zapustila ta svet na svojem domu v Štandrežu malo pred svojim rojstnim dnem. Dne 7. marca 1954 je namreč s sestrico Dario in bratcem Dariom (bili so trojčki) razveselila mamo Anico, ki smo jo dijaki kot uslužno postrežnico imeli srčno radi, očeta Darka ter nekaj let starejšo sestrico Nevo. S starši je stanovala v zatišnem pevmskem zaselku Koštabona. Osnovno šolo je obiskovala v Pevmi, srednjo in trgovsko pa v Gorici. Po šolanju je bila zaposlena v različnih goriških trgovinah in podjetjih, nazadnje pa v podjetju Mipot. Tu je srečala Walterja Ressija, družbenopolitičnega delavca, ki se je preizkusil tudi kot igralec pri dramskem odseku PD Štandrež, in zaljubila sta se. Z njim se je poročila l. 1986 in se nastanila v Štandrežu. Njun zakon je osrečilo rojstvo dveh hčerkic, Lare in Roberte. Žal je družinska sreča trajala le malo let, njen mož je namreč l. 1993 podlegel hudi bolezni, zato je morala sama poskrbeti za svoji hčerki. Prav podobna neizprosna bolezen ji je že prej odvzela očeta, nato pa še sestri Nevo in Dario.

Kot sestri je bila tudi Loredana zagnana športnica. Zato je kljub vsem družinskim zadolžitvam namenjala prosti čas slovenskim društvom in organizacijam. Bila je članica Slovenskega planinskega društva Gorica in Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, pri katerem je bila med letoma 2013 in 2017 podpredsednica.

Njen prefinjeni estetski čut jo je že pred veliko leti vodil v fotografski svet, tako da je postala članica slovenskega fotokluba Skupina75. S svojimi fotografskimi umetninami se je udeleževala raznih razstav, tudi v tujini. V njenih črno-belih fotografijah, ki so bile objavljene tudi v znanih revijah, so se odslikavali njena nadarjenost, domiselnost in velik čut za kompozicijo. Ta je prišel do izraza tudi v ikebanah, ki jih je z veliko ljubeznijo  pripravljala za odprtje razstav. Pri tem je posebno domiselno pripravila marsikatero instalacijo in z njo presenetila obiskovalce.

Kljub bolezni, ki se je v njeno telo prikradla že pred leti, je bila zmeraj prisotna na fotografskih in drugih kulturnih dogodkih. Vsakomur je namenila lepo, prijazno besedo in topel nasmeh. Nikdar ni iz njenih ust bilo slišati tožbe na račun zdravstvenih težav. Stoično jih je znala prenašati in verjeti v prihodnost.

Kot je v homiliji pri dvojezični pogrebni sveti maši poudaril župnik Marijan Markežič, je Loredana odpotovala proti Luči, božji svetlobi in Lepoti, ki nikdar ne ugasne. Sama je v svojih delih skušala ujeti prav ta sijaj, ki lahko pride le od zgoraj. Zdaj ga bo v večnosti lahko uživala in z nebeških poljan bdela nad bratom Dariom in hčerkama Laro in Roberto, ki sta ji podarili nadvse ljubljene vnukinje Ariel, Majo in Evelyn, nazadnje pa še novorojenčka Ayela, ki bo prisrčno nono žal spoznal le iz pripovedi in njenih estetsko dovršenih fotografij.

Draga Loredana naj si v onstranstvu odpočije od vseh življenjskih bojev in naj ji bodo razkrite vse neznane nebeške lepote.

Vsem njenim dragim izrekamo iskreno sožalje vsi, ki smo bili deležni njenih tenkočutnih stvaritev in njenih zmeraj prijaznih, spodbudnih besed.