“Trenja so prinašala koristi!”
Tako je dejal o političnih trenjih med slovenskimi politiki v 19. stoletju na Goriškem in širšem Primorskem dr. Branko Marušič, ko je v Katoliški knjigarni v četrtek, 14. t. m., predstavljal lik in delo državnega in deželnega poslanca Antona Černeta, kateremu je posvetil ob dvestoletnici rojstva monografsko študijo in jo izdal v knjigi pri Goriški Mohorjevi družbi.
Dr. Branka Marušiča je prijetni družbi Na kavi s knjigo v Katoliški knjigarni predstavila kot “steber, prijatelja, znanega zgodovinarja, dragocenega sodelavca ter svetovalca” prof. Marija Češčut, ki je jutranje srečanje ob kavi PrimoAroma tudi vodila.
Dr. Branko Marušič je sicer res spregovoril o politiku Antonu Černetu, a tudi o času, v katerem je živel in delal, o razmerah, ki so tedaj vladale na Goriškem, o odnosih med italijanskim in slovenskim prebivalstvom, o odnosu do Dunaja in o tem, kako res je, da se pri vsakem javnem človeku ne sme ločevati javnega in zasebnega življenja, ker sta obe tesno povezani in obe še kako določata osebnost. Srečanje je bilo predvsem lep prikaz še vedno žive zaljubljenosti dr. Branka Marušiča v zgodovino naše Goriške. Spet pa se je pokazalo tudi njegovo izjemno poznavanje posameznikov, ki so velikega pomena za vso našo preteklost, saj je goriški starosta zgodovinarjev že mlad iskal predvsem biografije, življenjepise posameznikov in zato ni čudno, da je že kot študent kot prvega “obdelal” kitajskega pesnika Li Tai Poja kot seminarsko nalogo pri prof. Zwittru, kasneje pa napisal ogromno biografskih enot o več kot sto primorskih pomembnih ljudeh. S toplino se je spomnil danes v pozabo umaknjenega duhovnika Marka Velesa iz druge polovice 19. stoletja, ki je bil župnik v Prvačini in je napisal knjigo o francosko-pruski vojni, kot je tudi tople besede namenil Andreju Ipavcu, prvemu ravnatelju slovenske gimnazije v Gorici. O Antonu Černetu je dr. Marušič zbranim pripovedoval zgodbe, ki jih danes ne poznamo več, predvsem pa ga je prikazal kot človeka, ki je zastopal slovensko ljudstvo in je bil zato državni ter deželni poslanec petkrat. Pripovedoval je, kako sta poslanca Černe in Toman postala zagovornika in simbola slovenstva v dunajskem parlamentu, predvsem pa to, kako je Černe naredil ogromno za svoj rodni Kras, a, kot so mu očitali, tudi za lastno korist. Anton Černe je zadnja leta živel v Tomaju, umrl je leta 1891, in nekrologi, ki so za zgodovinarje večkrat vir za nadaljnje raziskovanje, so skromni, kar dr. Marušiču ni razumljivo, kaže pa na to, da se je klevetanje o Černetovem oportunizmu v politiki le prijelo.
Prav gotovo je bilo srečanje ob kavi s knjigo o Antonu Černetu več kot le izziv za nakup knjige, ki jo je finančno omogočila Cecilija Černe, Černetova daljna sorodnica, izdala pa GMD!
JUP
