Spominski večer za Stanko Hrovatin, poklon openski kulturni in družbenopolitični delavki

Velika dvorana Narodnega doma v Trstu je bila v soboto, 7. marca, prizorišče pomenljivega spominskega večera, na katerem so predstavili dvojezično knjigo Stanke Hrovatin Niso samo spomini – Molto più che ricordi. Prireditev, ki se je je udeležilo veliko število poslušalcev, je bila poklon openski kulturni in družbenopolitični delavki, ki je preminula decembra lani v 96. letu starosti. Udeleženci srečanja, ki ga je priredilo Vsedržavno združenje partizanov Italije, Zadruga Primorski dnevnik in SKD Tabor v sodelovanju s TPPZ Pinko Tomažič, so ob ogledu intervjuja s pokojnico iz leta 2023 spoznali njeno razgibano življenje in vrednote, za katere si je prizadevala. Zaradi nesebičnega dela za skupnost je bila med ljudmi zelo priljubljena.

Stanka Hrovatin je v ranem otroštvu izgubila očeta. Na Opčinah je odraščala z mamo, nono in stricem, ki so ga fašistične oblasti pogosto zapirale in poslale v konfinacijo. Kot otrok se je v šoli, kjer je bilo prepovedano spregovoriti v slovenščini, počutila razdvojeno. Globoko se ji je vtisnilo v spomin tudi dogajanje ob razglasitvi rasnih zakonov na tržaškem Velikem trgu, ko je morala njena srčna prijateljica judovskega rodu zapustiti šolo. Čut za pravičnost in družbeno solidarnost je Hrovatinovo označeval celo življenje.

Med drugo svetovno vojno, še pred padcem fašizma, se je kot 14-letna mladenka vključila v odporniško gibanje kot kurirka. Skupaj s sovrstnicami so partizanom, ki so jim dostavljale pošto in drug material, posredovale dragocene informacije o prisotnosti nemških vojakov na Opčinah, ki so bile pomembna okupatorska postojanka.

Večkrat so pri svojih zadolžitvah veliko tvegale in se bale, a Stanka, kot so jo vsi poznali, se je znala s svojo mladostno iznajdljivostjo in iskrivostjo vedno ustrezno rešiti iz situacij, posledice katerih bi lahko bile zelo hude. V dokumentarcu je intervjuvanka spregovorila tudi o bitki za osvoboditev Opčin, ob koncu katere se je več kot tri tisoč nemških vojakov, 29 oficirjev in tristo ranjencev predalo partizanom. Ob pogledu na številne mrtve vojake je Hrovatinova doumela, kolikšen je nesmisel vojne.

O njenem povojnem delovanju je na večeru v imenu SKD Tabor govorila Nataša Sosič. Stanko Hrovatin je določala pokončna družbenopolitična drža, premočrtnost in značajska vedrost. Bila je kulturno angažirana, predsedovala je društvu in “je vedno delala vse za skupno dobro.« Njeno kulturno delo, h kateremu je znala pritegniti zanimive sodelavce, je večkrat presegalo društvene okvire. Na začetku osemdesetih let minulega stoletja si je prizadevala za odprtje knjižnice, omislila si je tudi društveno glasilo za posredovanje informacij o vsestranskem dogajanju. Pripravila je celovito razstavo o slovenskem šolstvu in bila vedno proti razprtijam strank, ki so se prepoznavale v antifašističnih vrednotah.

Večer, na katerem so izpostavili njeno skrb za družbeno pravičnost, ljubezen do domovine in slovenstva, se je sklenil z nastopom TPPZ Pinko Tomažič, ki ga vodi Pija Cah. Recitatorka Tjaša Ruzzier je z občutkom prebrala odlomke iz poslovilnih pisem tistih, ki so v vojnem času žrtvovali svoja mlada življenja za boljši svet.