Težka voda
Knjigosnedki (7)
V slovenski književnosti je polno povesti, ki se dogajajo na podeželju, malo manj pa je takih, ki v ospredje postavijo osamljenost starejše osebe. Nasploh je o starejših osebah res bore malo dobrih knjig tudi v tuji književnosti. Kot da se ljudje ne bi starali, kot da ne bi bila to pomembna tema, še toliko bolj sedaj, ko se povprečna starost prebivalstva nenehno viša in ljudje dočakamo pogosto častitljivo starost.
V tokratni rubriki bom pisala o romanu Težka voda Pie Prezelj, prejemniku nagrade za najboljši prvenec knjižnega sejma 2023, nominacije za nagrado kresnik, Cankarjevo nagrado in nagrado kritiško sito.
Čeprav roman, ali bolje rečeno povest, ni zelo obsežen, terja vsekakor dovolj izkušenega bralca, takšnega, ki se ne bo zmedel, ko se pripovedna raven pretaka iz sedanjosti v spomine na davno ali manj davno preteklost, in mu bo uspelo v okruških misli in podob prepoznati rdečo nit. V ospredju romana je Ida, ravnokar ovdovela. Živi sama, ne skrbi več za vrt, pa še zase skrbi bolj slabo, saj se ji ne da kuhati in se včasih spravi v posteljo z maslom, ki si ga nareže na rezine in pusti, da se ji maščoba stopi v ustih. Zagotovo Pia Prezelj s takšnimi prispodobami ne prikazuje neke idealizirane podobe starejše osebe. Tudi podoba gnijočih paradižnikov na vrtu je daleč od idile kmečkega življenja.
Ida vendarle ni popolnoma sama. Na njeno okno večkrat potrka Marta, ki navsezadnje tudi pomije, pospravi in uredi Idino hišo (sicer brez privoljenja lastnice, zato se kot bralci upravičeno sprašujemo, kje so meje med dobroto, dobronamernostjo in vtikavanjem v tuje življenje), prav tako pobere zelenjavo na vrtu in ga uredi. Nazadnje ugotovimo, da je Marta do Ide tako prijazna tudi iz drugih razlogov, mogoče zaradi občutka krivde, ker se je skrivaj dobivala z Idinim možem. Ida je sicer za to ves čas vedela, a je ni motilo, saj je v sebi skrivala drugo, neizživeto skrivnost.
Poleg prešuštva, občutka krivde, skrivnosti in medosebnih odnosov je v ospredju romana tudi spomin. Ida se dobro spominja otroštva, ne spominja pa se besed za vsakodnevne predmete, zato si, ko ji slučajno spet pridejo na misel besede za kuhinjske predmete, hišo polepi s samolepilnimi lističi, ki pa se navsezadnje odlepijo in njen trud je zaman. Demenca in podobne bolezni, povezane s spominom, so postale v sodobnem starajočem se svetu že stalnica. Tudi o tej temi bomo težko našli kakovostno literaturo ali filme. Iz osebnih razlogov sem se tej temi kar nekaj časa izogibala. Ko se to pripeti tvojim najbližjim, se ti podere svet in nihče doslej ni znal natanko in dovolj nežno opisati tega. Pii Prezelj je uspelo, da je tudi tako težko temo vnesla v roman, ne da bi obremenila bralca. Njeno pisanje namreč ni obtožujoče, ni moralizirajoče, je takšno, kakršno je življenje – brez idealizacije in nepotrebnega olepševanja. Je pa izjemno slikovito in njen jezik je naravnost krasen. Ko se kot bralci prepustimo temu navzven kaotičnemu svetu, odkrijemo lepoto neomiljene pripovedi.
