Kakšen je bil prispevek Judov goriški in evropski dediščini?

Predstavitev judovske skupnosti v okviru poletnih prireditev v Podturnu

V torek, 30. junija, je na trgu pred cerkvijo v Podturnu potekalo srečanje, posvečeno zgodovini judovske skupnosti v Gorici. Govorila sta Lorenzo Drascek in Antonella Gallarotti, za uvod je poskrbela Veronica Polmonari. To je bilo drugo srečanje v okviru poletnih prireditev All’ombra del campanile (V senci zvonika), ki jih organizirata župnija sv. Roka in Center za ohranjanje ljudskih tradicij. Namen srečanja je bil opis judovske prisotnosti skozi čas. Čeprav je bila judovska skupnost v Gorici majhna in na videz obrobna ter je žal po drugi svetovni vojni popolnoma izginila, je pustila neizbrisen pečat v krajevni in evropski kulturi. Judovska misel je bila vedno del kulturne dediščine in v ravnovesju z goriškim okoljem, hkrati pa je bila drugačna glede na svojo lastno zgodovino in jezik. Svetopisemski duh jim je bil vedno za zgled. Skozi stoletja so prispevali h gospodarskemu, intelektualnemu in družbenemu razvoju mesta ter Gorico spremenili v pomembno središče judovske omike, zaradi česar je dobila vzdevek Jeruzalem ob Soči. Prvi dokazi o prisotnosti Judov v Gorici segajo v 13. stoletje. Judovske družine, ki so prihajale predvsem iz nemškega prostora srednje Evrope, so se ukvarjale s trgovino, posojanjem denarja in obrtjo. Zaradi strateške lege mesta na stičišču italijanskega, nemškega in slovanskega sveta se je skupnost hitro razvijala ter postala važno središče judovstva v habsburški monarhiji. Leta 1698 so habsburške oblasti ustanovile judovski geto, ki se je nahajal na območju današnje Ulice Graziadio Isaia Ascoli. Čeprav je bilo bivanje v getu obvezno, se je četrt razvila v živahno gospodarsko središče. Judje so se posebej uveljavili v trgovini s svilo, v tekstilni proizvodnji in bančništvu ter tako prispevali k razcvetu mesta. V 18. in 19. stoletju je Gorica postala središče judovske kulture v srednji Evropi: tu so delovali ugledni rabini in učenjaki, med njimi Isacco Samuele Reggio in Abramo Vita Reggio, ki sta prispevala k prenovi italijanskega judovstva. Judovstvo v Gorici, pa tudi po vsej Evropi se ne bi ohranilo, če bi se zaprlo v neplodni tradicionalizem. Preživelo je skozi stoletja, zahvaljujoč inovativnemu zagonu in bistveni odprtosti do kulture bližnjega ter do vsake znanosti moderne dobe. Isacco Samuele Reggio, ki se je rodil v Ferrari, se je prav v Gorici izkazal za velikana pri povezovanju tradicionalne judovske vere in sodobnega kritičnega razmišljanja. Samuel David Luzzato je postal gonilna sila rabinskega kolegija v Padovi. Gorica je bila tudi rojstni kraj številnih osebnosti italijanske kulture, kot so jezikoslovec Graziadio Isaia Ascoli, utemeljitelj sodobnega italijanskega jezikoslovja, novinarka Carolina Luzzatto, ena prvih žensk, ki je vodila dnevni časopis v Italiji, Vittorio Bolaffio, umetnik in slikar, ter filozof Carlo Michelstaedter, čigar delo še danes vzbuja občudovanje. Slednji nas spodbuja k spoznanju, da na določena vprašanja ni mogoče najti ustreznega odgovora zgolj z uporabo obrazcev, temveč le z osebnim pričevanjem, ki ne more biti brez trpljenja in krhkosti. Ne smemo pozabiti, da se je judovska skupnost že od začetka odločila za prevzem italijanskega jezika kot uradnega jezika v javnosti. To ji je bilo tudi usojeno, saj se je počutila izdana ob objavi fašističnih rasnih zakonov, ki jih je med letoma 1938 in 1943 sprejel režim Benita Mussolinija ter katerih namen je bil diskriminirati in izključiti Jude iz italijanske družbe. Danes ohranja mesto Gorica številne kraje spomina: sinagogo, nekdanji geto in judovsko pokopališče v Rožni Dolini, ki vsi pričajo o izrednem prispevku judovske skupnosti k razvoju mesta in mu dajejo enkraten, neponovljiv pečat.