Na kratko o Sofiji na kratko
Knjigosnedki (52)
Včasih zgodbe potrebujejo veliko besed, strani in strani pripovedi ter ure in ure branja, da bralca potegnejo v svet, iz katerega se le stežka vrne. Zato bralci že desetletja posegamo po Ani Karenini, se podajamo skozi večdelne sage in z debelimi romani treniramo svoje bicepse. Včasih pa zadošča že nekaj strani ali celo le nekaj odstavkov, da povedo vse, kar želijo povedati. Kljub svoji kratkosti nosijo prav toliko teže in spomina kot daljše pripovedi, prav toliko čustev in kompleksnosti.
Ena izmed takih je Sofijina zgodba, pravzaprav več kratkih zgodb, ki skupaj tvori pripoved o Sofijinem življenju od njenega rojstva do odraslosti. Prozni prvenec Barbare Boneta Sofija na kratko lahko namreč beremo na dva načina: kot zbirko zgodb, ki vsaka zase zaživijo in se nam razkrijejo kot stare polaroidne fotografije, ali pa kot roman s kratkimi poglavji, v katerem vsak prizor predstavlja košček sestavljanke, iz katere se postopoma izriše celovita podoba Sofijinega odraščanja.
V vsakem primeru je branje Sofije na kratko posebne vrste izkušnja. Taka, ki te nasmeji, včasih tudi gane, v nobenem primeru pa te ne pusti ravnodušnega. Humoren način pripovedi skozi oči deklice tudi v kasnejših zgodbah ohrani lahkotno nagajivost, toda ta lahkotnost je le navidezna. Pod površjem se skrivajo teme odraščanja, družinskih odnosov, iskanja identitete in lastnega mesta v svetu.
Pomembno vlogo v knjigi ima tudi prostor. Obmejna pokrajina, avtoričina domača vas na tržaškem Krasu, ni zgolj kulisa dogajanja, temveč zgodbi vtisne prepoznaven pečat. V pripoved se prepletajo lokalne navade, prazniki in vsakdanji običaji. Vonjave, predmeti, okusi in barve bralca ponesejo v Sofijin svet, ki je včasih magičen in pravljičen, včasih krut, včasih pa čisto navaden, ampak zato nič manj zanimiv.
Posebno mesto pa ima tudi domača govorica. Bralci, ki narečje poznajo ali so ga vajeni poslušati, se bodo ob njem počutili doma, tistim, ki ga ne poznajo, pa bodo s pomočjo slovarčka narečnih izrazov na koncu knjige odprta vrata v jezikovni in kulturni svet teh krajev. Vendar knjiga ne prikazuje le topline domačega okolja, temveč spregovori tudi o manj prijaznih plateh življenja v obmejnem prostoru. Osvetljuje kontraste in izzive večkulturnega okolja, kjer se prepletajo različni jeziki in identitete, ter razmišlja o odraščanju in življenju na stičišču dveh ali več jezikov in kultur.
Po besedah avtorice je poleg Sofije osrednji motiv knjige tudi ljubezen. Najprej družinska, ljubezen med nonotom in vnukinjo, med hčerjo ter mamo in papatom, nato romantična, ki jo Sofija doživlja z možem Lorenzem, pa tudi ljubezen do doma, družine, skupnosti in narave. Na zadnji strani knjige je zapisan stavek: “Ljubezen briše mučne misli in daje življenjskim zgodbam smisel.” Barbara Boneta na papir res izliva veliko ljubezni, topline, življenja. Zakaj pa platnico krasi imenitna ilustracija kokoši izpod svinčnika Ajlin Visentin, bo moral vsak bralec odkriti sam, med branjem knjige.
