Tako pač je! (7)

Ta preklemani “Tako pač je”! me moti, tudi ob prijateljevi smrti me moti, tudi takrat, ko vem, da nekdo boleha, da se mu približuje zadnja ura, me moti. Duhovnik, s katerim se večkrat pogovarjava o zadnjih rečeh, o poslednjih stvareh, o katerih se v naši družbi ne smeš več pogovarjati, ker sodobna družba smrt potiska v senco, v temo, pod žarometi so lahko samo uspeh, zdravje, lepo telo, beli zobje namesto iskrenega nasmeha, a naj bo, tako pač je, me skuša pomiriti z obljubo večnega življenja. A je težko, ko sem pa tako vpet v minljivost, naše dnevno minevanje.
Naj si dam že enkrat mir, mi je svetoval znanec pred kratkim, tako pač je, in da jaz ničesar ne bom spremenil, pa naj se še tako jezim.
Dr. Bogomila Kravos, za prijatelje Milica, mi je nekaj ur po smrti prijatelja Sergeja Verča napisala kratko sporočilo, v katerem me je obvestila o odhodu prijatelja v večnost. Prizadelo me je, kot prizadene vsaka smrt človeka, ki skuša v sebi še imeti nekaj človečnosti. Takoj sem novico povedal ženi Adriani, ki je Sergeja dobro poznala in sta se v preteklosti velikokrat srečevala, spoprijateljila sta se na vlaku, sama pa je pri Sergeju cenila predvsem njegovo tiho in globoko človečnost in pa dejstvo, da je lahko z njim govorila slovensko, čeprav se je takrat šele učila slovenščine in se je zavedala lastnih grobih napak.
“Ma kako, saj si mi rekel, da si ga srečal pred dvema tednoma in je bil fajn”? je bolj predse kot meni rekla.
S Sergejem sva se zadnjič videla na trgu pred tržaškim sodiščem, kjer po navadi v tamkajšnjem podzemnem parkirišču tisti, ki prihajamo za nekaj ur v Trst, puščamo avtomobile. Povedal mi je, da gre k zdravniku. Vedel sem, da je preboleval hudo bolezen, a bil je v redu, z nasmehom je pospremil moje jamranje, da nimamo časa za nič, predolgo sem se namreč sam odpravljal k njemu na Kras in predolgo se je sam s svojo ljubo Minu odpravljal k meni v Oglej. Čas naju je prehitel. Pravzaprav naju je prehitela smrt, kot se mi je že večkrat zgodilo. Stala sva tam na trgu in se pogovarjala, kot sva se velikokrat prej, vsaj pol ure, če ne več, sva si vedno ukradla.
Sergeja sem spoznal v študentskih letih v Trstu, velikokrat sem zahajal k njemu v sobo, ki jo je v palači Radia Trst A delil s skupno prijateljico in sodelavko Natašo Sosič; oba sta delala v uredništvu za dramska, leposlovna besedila naše osrednje radijske postaje. Včasih je ljubezniva Nataša diskretno vstala in naju pustila sama, velikokrat pa je poslušala najine pogovore, v njih aktivno sodelovala. Pogrešam take vrste pogovorov, tudi na Radio Trst A ne hodim skorajda več, zdi se mi, da nekako ne spadam več tja, niti sam ne vem, zakaj ne. Takrat se je lahko še kadilo v uradih in pri Sergeju se je kadilo. Sergej je bil kultiviran mož, to sem izjemno cenil, imel je odnos do jezika in vsega, čeprav se je na prvi pogled zdel za debelimi očali kot kak dobrodušen medo, ki ne pusti do sebe. Tudi hodil je z njemu lastno značilno hojo in večina ljudi je zmotno mislila, da ima opravka z odljudnežem, kar pa ni bilo res, Sergej je bil imeniten in duhovit sogovornik. Samo stik z njim si moral navezati. Še danes mi zveni njegov: “Ja, ja”, ki je spremljal moje govorjenje v njegovi družbi. Imel sem občutek, da je že šel čez, da ga naša razdvojenost in dvojnost krovnih organizacij ni zanimala več…
Leta 1991 smo novolistarji, tisti, ki smo urejali Novi list in vanj pisali, imeli skromno sobico pri tiskarju Viniciu Stuparju. Nepozabni lik tiskarja, resničnega obrtnika plemenitega tiska, človeka, ki je našega dr. Draga Legišo nagovarjal s tovariš in le-ta mu je vračal, kot je le on znal. Cenila sta se vedno in se spoštovala, a njuni prepiri tik pred tiskom Novega lista so bili doživetja, ki jih ne pozabiš. Vinicio Stupar je bil človek plemenitega srca in velik bralec, ne samo imeniten tiskar. Počasi me je vzel za svojega, nalašč je dr. Legiši pravil, da bere samo moje in drugih mladih zapise, da bi ga razjezil, a dr. Legiša se ni dal, vračal mu je milo za drago. In tako je Vinicio, skrit za debelimi očali na koncu nosu in večno cigareto v ustih, teden za tednom na konec velike delovne mize postavljal nove slovenske knjige, ki jih je stiskala njegova tiskarna za različne založbe. Nikdar nisem vprašal nič, le na koncu našega sestanka je pogledal čez očala in rekel: “Vzemi knjige in kaj napiši”!
Kakšni časi, kakšni možje!
In sem vzel in sem napisal.
In tako me je na koncu mize nekega dne čakal tudi prvi detektivski roman Sergeja Verča, za katerega sem vedel, da je nastajal in bil že spisan in je končno izšel pri ZTT. Vzel sem knjigo in jo že na poti domov v Furlanijo v vlaku začel brati, naslednji teden sem za Novi list napisal stran dolgo predstavitev romana Rolandov steber, seveda poln navdušenja in veselja, da imamo na Slovenskem končno dostojnega komisarja Benjamina Perka. Najbrž sem pri svojem pisanju pretiraval v navdušenjem, za kar mi še danes niti malo ni žal, še vedno sem namreč mnenja, da je njegov komisar edini, ki je v slovensko književnost vpeljal žanr detektivke z dostojanstvom!, a samo slab mesec kasneje je dr. Matjaž Kmecl z drugimi besedami povedal, kar sem sam zapisal. Ves vesel sem iz tiskarne nesel še sveži Novi list s svojim zapisom o prijateljevem romanu Sergeju na deželni sedež RAI in on je bil dobesedno šokiran, saj sam natiskane knjige še ni videl …
In sva seveda kasneje imela tudi o tem veliko povedati, o distribuciji knjige in njeni promociji namreč.
Raje ne bi, dragi Sergej! Zares ne bi o tem, ne?
Ne bova več govorila niti o knjigah, včasih sva se namreč srečevala, naključno, kot skorajda vedno, če so naključja sploh možna, tudi s torbami pravkar kupljenih knjig, iskreno govorila o tem, kaj nama ni všeč. Tako njemu kot Borisu Kobalu sem povedal, da sta šla včasih čez mero, ko sta pred leti v svojem kabaretu smešila primorskega duhovnika, Sergeja sem namreč zelo cenil, ker je kritiko sprejel mirno in brez zamere.
Potem naju je življenje ločilo, on je odšel živet na Kras, jaz v Trst nisem več zahajal tako pogosto kot pred leti, a ostala sva povezana, tudi po omrežju Facebook, preko katerega mi je še iskreno čestital za nedavno prejeto nagrado Vstajenje.
Zanj vem, da je je bil vesel, kot tudi vem, da je bral moje in drugih zapise, razmišljanja, Ivino pisanje o gledališču redno, z Novim glasom je bil vedno povezan in vedno smo z veseljem objavljali njegove napovedi predstav, ki jih je pripravljal z gledališko skupino Brce.
In vem, da bi se nasmehnil, melanholično, kot se je po navadi, ko bi me sedaj slišal, da mi gre ob njegovi smrti ta naš vseprisotni “Tako pač je”! pošteno na jetra.

Jurij Paljk

Tako pač je, si po navadi rečemo, ko izvemo za smrt prijatelja, ki nas vedno, kot nas vsaka smrt, najde nepripravljene.

Preberi tudi

Na stopnicah (43)

Na stopnicah

Na stopnicah (43)

14.05.2022
Na stopnicah (33)

Na stopnicah

Na stopnicah (33)

05.03.2022
Barbara Korun

Pika na (pesm)i

Barbara Korun

27.05.2022
Naturopatski nasveti (381)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme