Rubrike

Tako pač je! (24)

Tako pač je! (24)

Ko sem znancu že sredi letošnjega septembra povedal, da sem letos prve božične lučke že videl takrat, šel sem namreč “h Kitajcu”, ...

…kot pri nas doma rečemo veletrgovini s kitajskim blagom, ki je blizu Červinjana in so v njej samo kitajski trgovci, mi je rekel, da ne velja, češ, da je Kitajec pač trgovec in zato daje božične lučke že septembra v izložbo; prehiteti, da namreč hoče konkurenco in se prav zato ne drži naših navad. Počakati sem torej moral še slab mesec, ko sem spet znancu rekel, da tokrat pa ne bo mogel nič ugovarjati: prve božične okraske so namreč že pred praznikom Vseh svetih nekje obesili. Ni mi hotel verjeti, me je pa nekaj dni kasneje poklical in mi povedal, da sem imel prav, tudi sam je namreč že okrog Vahti videl prve novoletne okraske z lučkami. In se je hudoval, na koncu pa je rekel tisti porazni, a zato tudi vseprisotni: “Tako pač je”!
Ne bom ovinkaril in tudi ne slepomišil, še manj pa se pretvarjal, kako sem ogorčen, in podobne zadeve, le to bom zapisal, da mi je žal, ker pač živim v taki družbi, kjer so postali prazniki samo priložnost več, da se z njimi in ob njih še bolj zasluži. Kot da je vse naše življenje postalo en sam velikanski trg, velikanska trgovina, kot da smo sami samo del te trgovine in zato cenene moralistične zapise, v katerih se hudujemo nad tem ravnanjem, prepuščam drugim. Oh, kako lepo je besedičiti sem in tja, z leporečjem pisati, kako je vse to “nagravžno” grdo, kako bi moralo biti, in bla bla in bla bla. In prav tega besedičenja je te dni vsepovsod veliko, vsi so eni sami veliki moralisti, vsi proti temu, da se razobešajo lučke že mesec dni pred Božičem, vsi proti konzumizmu, vsi proti razprodajam, vsi proti nakupovanju, vsi proti zunanjemu blišču, vsi vedo povedati ogromno o tem, kako grdo, da je to, a kaj ko je življenje, a kaj ko je naša družba, katere del smo, drugačna.
Naše knjižne založbe so konec minulega tedna v Cankarjevem domu v Ljubljani predstavljale svoje knjige na slovenskem knjižnem sejmu, šel sem zraven, da pofotografiram, da vidim, koliko še naše založbe zanimajo “Slovence iz matice”, kot rečemo Slovencem iz domovine tu, kjer živim, in začuda pri nas konec novembra zares še ni bilo velikega predbožičnega vrveža, ki sem ga takoj ob prihodu zaznal v slovenski metropoli.
Nisem imel veliko časa za ogled novih knjig, ker me je čakala študentka, ki piše diplomsko nalogo o nas, Slovencih v Italiji, in zame je izvedela preko družinske prijateljice Nike, ki me ima zelo rada, a ji je vedno žal, ker hodim v cerkev, in mi to iskreno pove. Posmejem se ji nazaj in ji vedno rečem, da bo enkrat prišla z mano, ona obljubi, a doslej nama še ni uspelo. A nama bo, to vem, ker je Nika izjemno poštena in bistro vidi, da taka družba, kot je danes, ni dobra, da smo se nekje vsi skupaj izgubili.
Z bistro študentko Špelo sem sedel dobri dve uri, hotela je izvedeti čim več o nas, o rabi slovenščine pri nas, še in še, dal sem ji kontakte, še druge ji bom, izmenjala sva si veliko informacij, predvsem jo je zanimalo, kako je zares v vsakodnevnem življenju pri nas, saj se ji zdijo strokovne razprave o stanju uporabe slovenskega jezika pri nas preveč papirnate, skorajda same sebi v namen, prebrala pa jih je veliko.
Niti ne vem, kje sem na knjižnem sejmu ujel, a nekje sem, da bodo na Tromostovju prižgali lučke tisti dan.
Naša družina, vseh pet, se je okrog štirih zbrala pred hotelom Slon. Že sem hotel povedati, zakaj se ta hotel imenuje Slon, a vsi so to zgodbo že slišali, vsi jo poznajo, dejansko pa nikogar ne briga nič za nobenega slona več, to sem zaznal po globokih vzdihih in sem umolknil. In sem se nasmehnil nekam proti Tivoliju, kjer so že prižgali božične lučke. Sam pri sebi sem bil srečen, da sem se rodil v časih, ko so take pripovedi o slonih še vžgale, ker smo otroci zares bili veseli, ko smo prvič videli živega in nekam utrujenega slona v kakem podeželskem cirkusu ali pa v živalskem vrtu v Ljubljani, kamor so nas, podeželane, vozili na izlete, da so se nam ljubljanski vrstniki hudobno režali, tiste zanikrne opice v kletkah pa tudi.
“Kot vedno, ampak zares kot vedno, smo prezgodnji”! so mi družinski člani povedali in sem zato predlagal, naj gremo skupaj v Namo, sklenili smo namreč, da bomo videli skupaj, kako bodo prižgali lučke v Ljubljani.
In smo šli v Namo, sinu sem vseeno povedal, kaj Nama sploh pomeni, in tudi to sem dodal, da je bila nekoč, ko sem jaz imel njegova leta, “najbolj nobel” trgovina. Zraven sem zlobno pripomnil, da danes večina mladih najbrž ne ve, da ime Nama stoji za Narodni magazin.
Rad imam božične lučke, zelo rad imam božični čas, okrašena drevesca, svetleča izložbena okna, tudi svetleči reklamni napisi so mi všeč, rad imam ta božični in prednovoletni blišč, za katerega vsesplošno velja, da ga ne smemo imeti radi, a ga na tihem vsi imamo radi.
Motijo me druge stvari.
In motila, zelo me je motila množica, kakršne v Ljubljani niti ob obisku papeža Janeza Pavla II. daljnega leta 1996 nisem doživel. Kolone, množice ljudi so se zgrinjale in zgrinjale in svojim sem predlagal, da gremo na toplo nekam drugam: “Te gužve pa res ne prenašam, saj to je noro”!
Ko smo se čez čas vrnili, so bile lučke že prižgane, ogromna množica je še vztrajala, a se je dalo vseeno hoditi in smo šli do Tromostovja skupaj, da sem sam pofotografiral krasne lučke, da smo se tam poslovili, naši študentki sta šli naprej, mi pa smo šli čez Kongresni trg do avta in takrat sem rekel ženi: “Ne reci, da sem spet Kasandra, Adriana, a vse to me spominja na čas tik pred prvo svetovno vojno, ko so ljudje kar nekam noreli, se veselili, veseljačili, plesali, se veselili in noreli… ”
V avtu je nekje med nami obvisela tišina.
Rad vozim po avtocesti, ker lahko potegneš in razmišljaš, a odgovora na to, zakaj toliko ljudi za prižiganje lučk v Ljubljani, nisem našel.
A smo že vse zares izgubili, da je dovolj, da nekdo naznani prižiganje lučk in smo že vsi tam?
“Ti, a ne bi že sedaj kupila nekaj za Božič? Kar je treba, namreč, da ne bi potem nikamor več hodili”? sem vprašal bolj samega sebe kot ženo v avtu na poti proti sivo depresivni Furlanski nižini.
“Pa saj že leta ne hodimo nikdar nikamor nakupovat pred Božičem, že leta ne! In, Jurij, saj smo šele konec novembra, dajmo, dej! Že res, da so lučke krasne, a ne še ti, daj, no”! je bila kratka.
Luka je pribil, da je res, kar pravita njegovi sestri, da namreč postajam ljudomrznež.
“Tako pač je”! je vdano rekla skozi okno v temo žena.

Jurij Paljk

07.12.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!