Tako pač je! (23)
Bila sta slabo oblečena in temne polti, a nista bila zamorca, ugibal sem torej, da sta najbrž ali Kurda ali Afganistanca ali pa Pakistanca, miselno sem pač sledil temu, kar poročajo krajevni dnevniki, ko vsakodnevno pišejo o težavah goriških oblasti s temi reveži, ki v svetu, daleč od svoje domovine, iščejo svoj prostor pod soncem.
In sem se iskreno, zgodaj zjutraj, ko še nisem “popolnoma na polnih obratih”, zavedel, da se ne morem, vsaj za zdaj se še ne morem in upam, da bo to še trajalo in trajalo leta!, zateči k tistemu pogubnemu “Tako pač je”!, ki kar kliče po porazu, vdanosti v usodo, k brezbrižnosti in odraža stanje cenene udobnosti, v kateri ni prostora za drugega in še manj za drugačnega.
V uredništvu sem v jutranjih urah med agencijskimi vestmi prebral zapis o tem, kako so v Berlinu minuli konec tedna nastopali na nekem prestižnem literarnem branju sami slavni pisatelji, in to v prid migrantom, prišlekom, beguncem. Med povabljenimi je bil tudi naš pisatelj Drago Jančar, “ki je med drugim povedal, da z grenkobo opazuje današnjo Evropo. Do nedavnega je mislil, da so žičnate ograje v Evropi preteklost”. Tako je pisalo v vesti Slovenske tiskovne agencije. V vesti je bilo tudi omenjeno, da je Drago Jančar “izkazal spoštovanje nemški širokosrčni politiki do beguncev”, kot je bilo tudi zapisano, da “je izrazil upanje, da se bo zdaj že znamenita misel kanclerke Angele Merkel 'zmogli bomo' uresničila”.
Agencijska vest je še poročala, da je na večeru, katerega izkupiček je šel v dobrodelne namene za begunce, nastopila tudi “nobelovka, romunsko-nemška pisateljica Herta Müller, ki je v intervjujih večkrat poudarila, da je bil diktator Nicolae Ceausescu nor, zaradi njega je bilo nore pol Romunije in zaradi njega je ona sama zlomljena oseba. Kot je povedala na dobrodelnem večeru, bi kdaj raje pisala lahkotneje, z ironijo, a so zgodbe pretežke, preveč je uničena, da bi lahko zavzela primerno distanco”.
Nadalje sem v agencijski vesti prebral še, da je svojo begunsko zgodbo predstavil tudi pisatelj Bahman Nirumand, ki je v 60. letih pribežal iz Irana. Nirumand ne verjame, da kdo domovino zapusti prostovoljno”.
Prav te besede so se me najbolj dotaknile, če seveda tokrat ne bi pisal o tem, kar me pri Herti Müller najbolj privlači, saj sem o njenih knjigah in njenih temah že večkrat pisal. A naj bo še enkrat, tudi tokrat rad ponovim, da je Herta Müller izjemna pisateljica prav zato, ker presunljivo naporno piše o vedno isti zgodbi, o svojem trpljenju pod pritlehnim nasiljem Ceausescujevega režima, a to tako osebno, da je to lahko tudi pripoved slehernika, ki noče izgubiti lastnega obraza v vsakodnevnem banalnem nasilju diktatorske družbe, ki načrtno briše razpoznavnost in seveda posebnost vsakega posameznika. Herta Müller piše tako, da te ob branju vse boli, njeno pisanje je zgoščeno, kleno, zabolijo te njene tišine, še bolj naravnost kričeč molk, mogoče ta še veliko bolj zaboli, kot pa njeni srhljivi opisi “banalnosti zla”, kot je to genialno posrečeno poimenovala filozofinja Hannah Arendt, ko je šele med spremljanjem procesa proti nacističnemu zločincu Eichmannu spoznala, da je pravzaprav zlo banalno, a tudi in prav zato zlo.
Bahman Nirumand je pisatelj, čigar leposlovnih in filozofskih, socioloških del nisem nikdar bral in jih najbrž tudi ne bom. Na spletu sem prebral njegovo življenjsko zgodbo, je namreč sin zelo premožnih staršev, ki je študiral v Nemčiji, kamor je po vrnitvi v Iran pobegnil pred zaporom že leta 1965; zamislil sem se v tisto njegovo trditev, ki jo je izrekel v Berlinu na branju za begunce, da po njegovem mnenju nihče noče zapustiti domovine prostovoljno.
Jasno je, da sem to novico prebral skozi svoje oči, kot bere vsakdo vsako novico skozi svoje oči in skozi lastne izkušnje. Tudi književnost in vso umetnost doživljam, jemljem osebno, saj me drugačen način ni nikdar zanimal. In sem tudi, pa naj to zveni še tako neskromno in obešenjaško, prepričan, da imajo v svetu umetnosti povedati nekaj le tisti, ki pišejo iz lastnih izkušenj, dajo v svoje pisanje, v svojo glasbo, v svoje slikanje, kiparjenje, v svojo umetnost torej, same sebe, svoje trpljenje, izkušnje, sanje, svoje veselje, svojo dušo. In nas tako osvojijo zato, ker njihova življenjska usoda, zgodba, postane del nas, pravzaprav postane njihova zgodba tudi naša zgodba, univerzalna, nas zaradi tega tudi nagovarja in tako osvoji. In se zgodi tisti čudež, ki je mogoče še najbolj lasten lirični poeziji, ko bralec ob prebiranju vrhunske pesmi lahko sam pri sebi vzklikne: “Kako lepo, kako lepo, tako to je, prav tako!, tako bi tudi sam napisal, tako tudi sam čutim”!
Ko sem v avtu, ki se je med potjo iz Ogleja do Nove Gorice lepo segrel, peljal mimo dveh beguncev-prišlekov, ki sta tam sedela, s hrbtom obrnjena proti cesti, v mrazu, me je zabolelo. Zaradi lastne, svoje nemoči in zato, ker se nočem še vdati, ker nočem pristati na tisti sramotni “Tako pač je”!, ki ne dopušča nobene možnosti, nobene rešitve.
Prav je povedal Bahman Nirumand, ta iranski pisatelj, ki ga ne poznam. Sam mu s svojo življenjsko zgodbo, v vsej svoji skromnosti, a tudi neponovljivosti in enkratnosti, lahko samo pritrdim, kot mu lahko pritrdim tudi v imenu obeh beguncev-prišlekov, ki sta svojo intimo v ponedeljkovem mrzlem jutru iskala na javnem mestu ob krožišču pri Rdeči hiši tako, da sta meni in vsem drugim, ki smo peljali skozi krožišče, kazala hrbet. Pomislil sem, da sta najbrž skušala telefonirati domov. Najbrž. Ali pa sta skušala telefonirati prijateljem, znancem morda, ki so že našli kje v svetu, na mrzlem Severu najbrž, košček sveta, kjer skušajo na novo zaživeti v miru.
Minulo soboto smo v lepem dvorcu na Zemonu pri Vipavi odprli likovno razstavo Umetniki za karitas, bil sem povabljen, da razstavo odprem, najbrž predvsem zato, ker sem pri tem lepem gibanju že od samih začetkov in skušam dejavno pomagati, da se zbirajo sredstva za na rob potisnjene ljudi, da se deli lepo in dobro umentikov, ki pomagajo tako, da darujejo svoja dela. Hvaležen sem lepim ljudem, ki se okrog tega gibanja zbirajo, še posebno Jožici Ličen in Anamariji Stibilj Šajn, da so me povabili. Povedal sem priložnostno misel in povabil prisotne, naj kupijo umetniška dela in tako pomagajo. Ko me je prijazna kolegica Rosana Rijavec po odprtju prosila za intervju za radio Robin, me je vprašala, zakaj je treba pomagati, sem odvrnil: “Moramo pomagati zato, ker moramo biti na strani šibkih, na strani odrinjenih, na rob potisnjenih. In to predvsem zato, da sami ostanemo ljudje”!
Jurij Paljk
Minuli ponedeljek sem zgodaj zjutraj peljal iz Nove Gorice proti Gorici in sem na krožišču pri Rdeči hiši v mrazu grdega novembrskega jutra uzrl dva migranta, prebežnika, prišleka, izseljenca ali priseljenca, kot ju pač želite imenovati, kako sta sedela na kamnu pri policijski kasarni in skušala telefonirati neznano kam.
