Tako pač je! (20)
Je oče štirih otrok. Pred leti, ko so bile na Ljubljanskem barju poplave, je bil tudi sam z mlado družino deležen grozovite vodne ujme, hišo jim je dodobra zalilo in pokvarilo, a se niso dali, Tamino je iskren nasmeh ohranil do današnjih dni. Čeprav se malo videvava, sva prijatelja, zanj zares lahko rečem, da ga vedno rad vidim, zadnjič sva se videla v Števerjanu, ko je prišel kot uradni fotograf v spremstvu slovenskega predsednika Boruta Pahorja na Festival narodno-zabavne glasbe, ter v Trstu, ko sta s kolegico Majo Lazar Jančič, ki jo tudi poznam in cenim že vrsto let, “krila” za Slovensko tiskovno agencijo odprtje Tržaškega knjižnega središča. Takrat sva imela čas, da sva malo tudi posedela v bližnjem baru, ko smo skupaj z drugimi kolegi čakali na prihod ministra in drugih političnih veljakov.
S Taminom si včasih kaj napiševa na socialnem omrežju Facebook, kjer je prisoten pod imenom najstarejše koze Elze, ki jo ima doma v radost svojih otrok ter najbrž tudi samega sebe, in priznam, da me zelo zabava, ker je edini, ki se s tem, da ima doma koze, tudi ponaša. In tako je Tamino na svoji strani 26. oktobra letos objavil tole: “Jaz se danes ob 24.00 za 2 turnusa (po 8 ur) pridružim prostovoljcem ADRE (brez fotiča). Bomo videli, kako bo. Upam, da bom bolj v pomoč policiji kot v napoto.
Tamino; Elza ostane doma”. Takoj sem mu spodaj napisal: “Tamino, boš povedal vsaj iz prve roke, ker te poznam, da si pošten”. Sledila je njegova kratka zahvala in nekaj časa tišina. V sredo, 28. oktobra, je Tamino zvečer napisal: “Izkušnja je bila neprecenljiva. Ker se nisem odločil iz političnih, strateških ali ideoloških razlogov pomagati, je bilo precej lahko, saj si nisem pustil razmišljati o celotnem problemu. Šel sem, ker na drug način ne morem pomagati. Nisem diplomat, politik… sem običajen civilist, ki se sicer skriva za imenom svoje starejše koze”. No, samo malo kasneje je dodal: “V 28 urah sem fizično delal 19 ur. V dveh izmenah. Sprva pa ta podatek. Za varovanje ograj in zaščito nas desetih volunterjev sta skrbeli vojska in policija. Za čiščenje, urejanje hrane, oblek, transporta po ostalih centrih, deljenje hrane pa smo skrbeli mi… S ponedeljka na torek: 23.00 – 00.30 urejanje in sortiranje darovanih oblek ter priprava na transport v Brežice. 00.30 – 01.30 cca 500 migrantom / beguncem na poti na vlak razdelimo hrano (voda, ribje konzerve, viki krema, jabolko, kruh…), nato od 01.30 do 02.00 čiščenje dvorane Beti, kjer so umazani jogiji in veliko smeti (prazne konzerve, umazane obleke, ogorki, rjuhe za enkratno uporabo…). Pometanje in priprava na dezinfekcijo, razdelitev novih rjuh na cca 150 umazanih jogijev (ker so na poti v blatu čakali v Rigoncah, je posledično tudi v tej dvorani precej blatno). V tej hali sta včasih delovala 2 wc-ja. Ker država varčuje s higieno, sta zamašena, iz njiju sili ven greznica, ki jo pivnajo z dekami, ki tam ležijo že nekaj dni. Drek na ta način sili v smeri ležišč, ki so navadno nabita utrujenih in od napora apatičnih ljudi. Edina stranišča so izven tovarne, kjer taborijo v glavnem moški, si kurijo plastiko, plastenke, da strupeno smrdi. Predvidevam, da je pot iz hale ven na dixija cel projekt, ker je silna gneča. Občasno pa so vrata tudi zaklenjena, da ne moreš ven. Tudi zato so ljudje nestrpni, kurijo, se pretepajo… in ker znotraj kampa ni policije, lahko počnejo skoraj karkoli. Nato smo do 03.00 vozili deke v Dobovo 2 (nov kamp blizu Rigoncev). Od 03.30 do 05.30 smo na vhodu v dveh linijah delili vedno mrzlo hrano cca 2500 ljudem, ki so iz Rigoncev prišli peš iz megle. Obupani apatični obrazi vseh generacij, prevladujejo pobje do 30 let, mlade družine s povprečno dvema otrokoma, nekaj starčkov. Vsi šepajo in srh spreletava, ko se srečamo z očmi. Vendarle slutim zadovoljstvo, da si bojo lahko spočili. Tokrat delim ribe in poskušam otroke zabavati. Zaradi zaščitne maske zgledamo kot marskovske koale in večini otrok se uspe nasmehniti. Starši zmomljajo thankyou, a že oči govorijo hvaležnost. Te niti ne pričakujem, samo da se okrepčajo. Med deljenjem hrane se kar od nekod zdani. Ker je še nekaj časa do izmene, gremo zlagat umazane deke, ki jih je pustila prejšnja runda.
Katarina Culiberg, skupna prijateljica, mimogrede: tudi ona je bila v Trstu na odprtju TKS kot predstavnica Ministrstva za kulturo RS, in prav Tamino naju je fotografiral skupaj v knjigarni, je Taminu napisala: “Kapo dol vsem, ki ste že bili tam in pomagali! Osebno me zanima, kako je poskrbljeno za zdravstveno varnost, tukaj mislim na maske in rokavice iz lateksa? Se uporabljajo? Je treba to imeti s seboj? Če drugega ne, bi najbrž bilo dobro imeti gor na obrazu kaj vsaj, ko kurijo plastiko”? Takoj nato je dodala: “Aha, sori, videla, da sva se križala”. Tamino je nadaljeval: “Med zlaganjem se opotekamo, a nas adrenalin še kar poganja. Do 08.15 zlagamo še obleke. Turnus zaključim z mislijo, da bi lahko nadaljeval v novega, a ko se prvič po 9 urah usedem, uvidim težavo, kako priti do avta. V avtu se preoblečem in se malo bolj čudno odpeljem do kolega Jožeta v Krško, da se vsaj malo naspim”. Nato še: “Še pojasnilo. Tam obvezno nosiš rumen ali rdeč lajbelc, rokavice in masko. Ko prideš do popivnane driske, si srečen in hvaležen za sicer smotano masko, ki, ko je našvicana, zriba kožo na bradi in nosu. vse to dobiš ob prihodu. Na voljo je tudi topla hrana – jota, ki pa je glede na podobnosti videza malo odvračala od apetita wink emoticon… Nikoli se nisem počutil ogroženega, prevaranega, ponižanega, četudi sem ubogal navodila, katerih smisel ni bil sprva logičen… pomembna je hierarhija in zato je lider malo fašista, ampak tako je ok, da ga sploh upoštevaš, ko te preplavijo čustva in bi raje ravnal diametralno nasprotno. To je recimo deljenje hrane na lastno pobudo, kar lahko povzroči poteptanje najšibkejšim, ko masa vidi, da se nekaj deli in hočejo vsi imeti.
Ko sem se po spancu zbudil eno uro pred turnusom, sem čutil vse koščice in sem imel občutek, da sem tudi sam živo truplo. Zbudil me je kolega, ko je potreboval nekaj informacij, pa niti govorit nisem mogel… svašta”.
Presenetljiv je Tamino samo malo kasneje: “Nov turnus sem opravil v torek od 16.15 do srede do 03.15. Ves postopek v podobnem redu, razen, da so to noč opuščali registracijo in začeli voditi ljudi z vlakom na postajo, kjer so bili pregledani od policije. Med prestopom na slovenski vlak smo jim razdelili malico (ene 5 stvari vsak). Tam sem spoznal fotografa od UN, ki spremlja ves tok od Grčije dalje. Videl 105 let staro tetko, ki je prestopila skupaj z ostalimi, tudi 100 let mlajšimi. Ponudiš mleko in rečeš 'halib' (kar naj bi pomenilo mleko) in starcu se dvignejo obrvi in tiho izreče: 'Thank you very much, my friend'.
Kasneje je spet zelo jasen: “Na mejo se nisem šel spraševat velikih vprašanj o politiki, težavni integraciji, možnem nasilju in okužbah, razmerjem med zlom in dobrim… pomagat sem šel ljudem, ki so bili tam. Slovenska filantropija, hvala za vašo organizacijo in to dragoceno izkušnjo”.
In zelo jasen je Tamino ob koncu svojega FB poročanja: “Negativci, prosim, da se vzdržite komentarjev, pozitivci pa na delo. Dobrodelnost je dobrodošla tudi pri sosedovih. Vsak po svoji moči. Hvala”.
Ko z veseljem lahko izpostavim nekoga, ki svoj vsakodnevni in največkrat nemočni “Tako pač je”! spremeni v delo za druge, ne da bi se oziral ne na psevdolevičarske ljubljanske salonske delilce javnih mnenj in ne na zadrte kritike vsake človečnosti, ki je je te dni preveč tako v Sloveniji kot tudi pri nas. In v četrtek, 29. oktobra, me osreči z odlično reportažo mladi kolega in prijatelj Aljoša Fonda v Primorskem dnevniku, ko zapiše, da je srečal med migranti tudi prijateljico Jano Lampe, predstavnico Slovenske karitas, s katero sva lani skupaj v Rimu pomagala vrhu Slovenske karitas navezati stike s Caritas Internationalis.
Tako pač (tudi) je!
Jurij Paljk
Tamino Petelinšek je vrhunski fotograf, zaposlen je pri Slovenski tiskovni agenciji, poznam pa ga že veliko let, še iz časov, ko je fotografiral drugod, postala sva prijatelja predvsem zaradi njegovega odprtega nasmeha in iskrenosti, ki odraža globoko poštenost in zavezo življenju.
