Rubrike

Tako pač je! (2)

23. 2. 2015

Vedno bolj se mi zdi, da ne vem in me tudi zato ta njihov s preveliko lahkoto (od) vrženi “Tako pač je”! vedno znova ne samo zaboli, ampak vedno bolj tudi utruja.
Da, naveličan sem ga, pravzaprav mi gre na bruhanje, ko vsepovsod poslušam ta “Tako pač je”! in se mi zdi, da zelo malo tistih, ki ga izreče, sploh ve, kaj govori.
“Tako pač je”! pomeni vdajo tistih, ki so se prenehali boriti. Istočasno pomeni tudi brezbrižno in zajedljivo aroganco tistih, ki so zase poskrbeli na škodo drugih in s tem, da ga izrečejo, postavijo zid med seboj in svetom.
Tako pač je in pika!
Ko delavcu ukradejo tovarno, ga pošljejo na cesto, potem ko so mu seveda ukradli tudi zasluženo odpravnino, mu povejo, da so taki časi in končajo s tem prekletim “Tako pač je”!
In gre domov, pove, molči, le ta vseprisotni “Tako pač je”! nekje v zraku zlovešče obvisi. Če ima srečo, vsaj doma ne sliši še enkrat, da tako pač je. Da o ostudnem trepljanju po ramenu sploh ne govorimo!
“Tako pač je”! rečejo materi in očetu, ki sta v zakonski zvezi imela večje število otrok, ko ugotovita, da ne zmoreta sama vsega, dodajo še: “Življenje je drago”! Na tihem pa: “Kaj sta pa mislila, a? Kdo pa vama je rekel, da imejta toliko otrok, a? Kdo? Sama sta jih hotela, sama jih imejta na grbi! Ha, bi se hotelo, a, da bi vam jih še mi hranili? Kdo pa je rekel, a, da imejta toliko otrok”!?
“Tako pač je”! reče komercialist, ko vidi, da bi poročen par plačal veliko manj davkov, kot jih plačuje par, ki ni poročen.
“Takšni so zakoni, nisem jih pisal jaz. “Tako pač je”! reče odvetnik, ko razlaga s pravimi sredstvi, kako je zakonita največja krivica.
Pred časom so znanki, ki se je znašla potisnjena v kot, oče ji je iznenada hudo zbolel za Alzheimerjevo boleznijo, mama pa je onemogla, rekli, naj gre pogledat na socialno službo, kako bo uredila zadeve. Njena ostarela mama namreč nikdar ni imela nobene zaposlitve, bila je le mama in gospodinja, z možem sta imela tri otroke, zgledno sta jih spravila h kruhu in živela na stara leta s skromno moževo pokojnino, ki pa danes ne zadostuje za kritje doma za onemogle in ostarele ljudi, v katerega je bila moja soseda prisiljena odpeljati izgubljenega očeta, ki je v svoji norosti postajal nevaren za mamo. Dom za ostarele občane, kot se uradno imenuje dom, v katerem je sedaj znankin oče, pobere vso očetovo pokojnino, za mesečno kvoto doma je le-ta premalo, a občina pomaga kriti primanjkljaj, mi je povedala znanka.
“Potem pa sem vprašala: Kako, s čim pa bo živela moja mama, saj vendar nima pokojnine!? In mi je uradnica suho rekla, da sta oče in mama lastnika stanovanja, zato mama ni upravičena do nobene socialne pomoči”, je povedala znanka, ko sem ji postregel s kavo, prišla je na enega redkih obiskov, ki zmotijo pri nas doma že pregovorno samoto domov v brezimnih naseljih, kamor hodimo spat in po spanju na delo drugam in se zvečer vračamo spat vanje.
“In”? sem skušal prekiniti mučno tišino.
“Ne vem, če sem prav storila, a sem dobesedno ponorela, pa me je uradnica mirno in suho prekinila z besedami, da mama ni potrebna pomoči, ker da lahko stanovanje zastavi v banki in živi od denarja, ki ji ga da banka v zameno za stanovanje”, je rekla, ko je končno nastavila k ustnicam skodelico kave.
Uničeno me je pogledala: “Pa sem ji rekla, da je to za mojo mamo največja krivica, in ona, veš, kaj mi je rekla ona”?
Nisem vedel.
“Rekla mi je samo: ‘Tako pač je”! Samo to mi je rekla in sem odšla”.
Jaz nisem rekel: “Tako pač je”!
Molčala sva v dnevnem prostoru med knjigami, slikami in osamljenim pianinom, na katerega je pred leti igrala hčerka, danes sem pa nanj postavil olja na platnu.
Znanka je v tišini listala knjigo o baroku na Slovenskem, ki sem jo prejšnji večer odložil na mizo v dnevni. Kar tako. Po moje niti krasnih fotografij ni videla, brala gotovo ni, ker ne pozna slovenščine.
Molčal sem in jo povabil skozi kuhinjo pod utico na cigareto.
Vzela je in pokadila sva v tišini.
Saj tudi ni bilo kaj povedati.
Ko je odšla, je ponovila le to, kar ji je rekla uradnica: “Tako pač je! Tako pač je, mi je rekla”!
Zaprl sem vrata in sedel k pisalni mizi, kakor sam še vedno imenujem mizo, na kateri je sicer res veliko pisal, a je predvsem računalnik tisti, ki na njej kraljuje in je tudi tisti, ki je stalno prižgan.
Pregledal sem agencijske novice, prebral nekaj vesti, ki so se mi zdele zanimive, med njimi nekaj suhoparnih podatkov o številnih brezposelnih, za brezimnimi številkami sem za hip uzrl obraze ljudi, ki jih ne poznam, a so mi blizu, pomanjkanje me je v otroštvu za vedno zaznamovalo, in naj se še tako trudim, danes vem, da se tega ne bom nikdar otresel. Vedno me zamrazi, ko izvem od domačih, kdo vse je danes “na cesti”, ker so zaprli še eno od premnogih podjetij. Pripadam generaciji ljudi, ki so še doživeli čase, ko je primanjkovalo osnovnih dobrin, zato vem, kaj pomeni, ko si manjvreden v družbi. Pa naj še tako govorijo, kako ima vsak človek svoje dostojanstvo! Ne, nima ga, ko mu ga ukradejo! V trenutku, ko mu vzamejo možnost pravšnjega in pravičnega zaslužka, ga nima več, mu je vzeto. In noben “Tako pač je”! ne pomaga, prav noben! Nasprotno!
Računalnik je oddal svoj kovinski zvok, s katerim me opozarja, da sem prejel novo elektronsko pošto, odprl sem jo, a sem v trenutku, ko sem začel brati, preklel trenutek, ko sem se odločil, da jo preberem: bilo je spet eno tistih nesramnih pisemc, ki v nekaj stavkih prinesejo s seboj golido gnojnice in zla, spet ena anonimka zlobne osebe, ki se naslaja s tem, da zlo deli drugim, da prizadeja hudo. Tokrat je bilo o tem, kako zanič pišem, kako nisem pisal o tem in kako sem o onem, vmes zajedljivost in laži, polno grdobije, pljuvanja, mazanja itd. Prebral sem samo enkrat, pogledal izmišljeni naslov odpošiljatelja in ponovno zamenjal geslo na svoji elektronski pošti.
Ko sem naslednji dan poklical elektronskega inženirja, ki se na zadeve spozna, če ima sploh smisel zadeve prijavljati policiji v Sloveniji, mi je razložil, da ga v bistvu nima, ker sam vidim, kako deluje sodstvo, dodal je še: “In potem naj bi se ukvarjali še z anonimkami”?
Ko sem povprašal kolego iz domovine, kako je s tem vdiranjem v zasebno pošto in tako naprej, mi je mrtvo hladno rekel, da je to “vsakdanji kruh slovenskega novinarstva”.
“Moj ni”, sem resno odvrnil.
Pomolčal je in odvrnil: “Tako pač je”!