Rubrike

Tako pač je! (16)

Tako pač je! (16)

Kot vsak dan sem tudi v soboto že zgodaj zjutraj pogledal na spletu novice, med katerimi je izstopal še en potop ladje s prebežniki, ki iz Afrike skušajo priti do Juga Italije.

Tudi tokrat ni bilo navedeno število utopljenih revežev, saj bo točna številka ostala skrivnost, morje itak ne govori, rešeni prebežniki pa niti sami ne vedo, koliko jih brezvestni tihotapski krmarji čolnov naložijo. Zato pa so bile toliko bolj zgovorne fotografije, ki jih je italijanska policija dala medijem v objavo, posnete so bile iz helikopterja, na modrini si videl desetine in desetine majhnih pikic na morju, vsaka črna pika je govorila sama zase o usodi enega prebežnika. Fotografije so bile zelo zgovorne predvsem zato, ker so bile črne pike, reveži, ki jim je uspelo se rešiti, v modrem morju tako majhni, kot so majhni v naši zavesti, pravzaprav nepomembni.
V nedeljo zjutraj sem šel zgodaj k maši, pred mašo sem še enkrat prebral na spletu odločno obsodbo svetega očeta, ki je dejal že v petek mladim, kako je vsako zavračanje beguncev, prišlekov, dejansko vojno dejanje, nevredno vsakega človeka. Zanimivo, da sem novico o obsodbi zavračanja beguncev s strani papeža Frančiška, ki se že vrsto let bori proti nesprejemanju beguncev, našel že v arhivu. Begunci niso za naslovnico, če ni zraven mrtvih, seveda. Ko jih veliko umre, napolnijo prve strani, potem pa se jih čim prej pomete v arhiv, tudi na spletu. So moteči element, kot sem pred kratkim dejal sam, ko so me vprašali, kako je živeti s prišleki. Brez dlake na jeziku sem povedal, da je težko, ker prinašajo s seboj mizerijo, slabe in svojih nerazvitih dežel navade in so zato moteči, dodal sem še, da celo smrdijo, ker se nimajo kje umivati, pa tudi vzgojeni niso bili tako, kot smo mi, zato mečejo odpadke kar na cesto. Vrsto let sem namreč živel v soseščini z arabskimi prišleki in vsakdo, ki govori, da ni težko s prišleki iz Tretjega in Četrtega sveta, laže, ali pa govori besede, za katerimi ne stoji življenje. In take besede so prazne.
Konec tedna se je v reki Soči pri Pevmi utopil sirski mladenič, prebežnik, prišlek, ki se je tam umival, k Soči namreč hodijo pri nas prebežniki, da se operejo, da so v tej neznosni poletni vročini vsaj v prijetnem hladu ob reki, kjer tudi prespijo, ker jim nihče ne nudi zatočišča; nekateri zato, ker jim ga ne morejo dati, drugi pa zato, ker jim ga nočejo. Ne govorim o preprostih ljudeh, ampak o ljudeh, ki delajo v javni upravi in je njihova dolžnost poskrbeti za ljudi, ki so prisiljeni spati na prostem.
“Tako pač je”, je pred kratkim komentirala cinična kolegica, ki je pozabila, kaj pomeni človečnost, preskrbljena, kot je, v državni službi. Omenil sem ji namreč, da mi je žal za nekdanjo goriško prefektinjo, gospo Mario Augusto, s katero sem navezal prijateljske stike, ko je še bila visoka državna uradnica pri nas v Gorici in je imela do nas Slovencev lep odnos; velikokrat je prišla na Travnik na obisk k nam, skupaj sva večkrat spila kavo, se pogovarjala, včasih sva se znašla skupaj tudi pri kaki pogrebni ali kaki drugi slovesni maši, če seveda ne omenim kulturnih prireditev. Bila je preprosta in poštena, odlična javna funkcionarka italijanske države. Premestili so jo v Treviso, kjer je kot državna uslužbenka, ki je pristojna v mestu za red, to je namreč v bistvu prefekt, namestila zamorce in arabske ter sirske prebežnike v prazna stanovanja, obravnavala jih je kot ljudi, katerim je treba pomagati. Krajevna desničarska oblast je takoj ponorela, ljudje, ki so si dobili zamorce v soseščino, pa tudi, rezultat je bil ta, da so gospo Mario Augusto razrešili s posebnim dekretom, ki ga je podpisal notranji minister, zahteval pa sedanji premier, ki sicer zelo rad neobvezno po televiziji pleteniči na dolgo in počez o humanosti, ki da jo je treba imeti s prišleki.
“Tako pač je”, sem si rekel, ko sem videl pod lipami ob nekdanjem semenišču v Gorici, ki so jih zasadili slovenski mladeniči pod fašizmom, sedeti prebežnike, nekaj jih je sedelo tudi na pločniku, kar ob cesti. Nisem razumel, zakaj kar tam sedijo.
To sem razumel samo teden dni kasneje, ko sem peljal sina v Sesljan jadrat k Čupi, kot preprosto rečemo našemu jadralnemu klubu. V Devinu je tam, kjer je nekoč deloval hotel, danes pa so samo še postajališče za tovornjake, bar in prodajalna vinjet za turiste, ki se peljejo v Slovenijo, ter seveda bencinska črpalka. Za tovornjakom sem ugledal množico črnih in temnih posameznikov, veliko jih je bilo in niso vedeli kam, odpravili so se, počasi, utrujeno, s sklonjenimi glavami, pod avtocesto, prišli so do črpalke v Devinu, kjer so se lepo posedli. Ko sem se vračal proti domu, so jih ravno nakladali na avtobuse, zvečer sem po televiziji izvedel, da jih je bilo 75, da so vsi prebežniki in zato, ker ne verjamem v čudeže in vem, da zamorci in sirski begunci ne letijo po zraku kot ptice, sem se vprašal, katera svinja jih je za krvavi denar prepeljala s tovornjakom kot živino in jih pri Devinu na skrivaj odložila. Poročevalka državne televizije se tega ni vprašala, kronist dnevnika tudi ne, navedli so samo podatek, da jih je bilo ogromno.
Nekaj dni kasneje sem jih videl spet, druge seveda, kako so hodili ob cesti pri tovarni papirja pri Štivanu. Ko sem se vračal, sem jih našel nekaj kilometrov nižje, zraven je že bil policijski avtomobil s policistom, ki je preko oddajnika klical pomoč.
“Tako pač je”, bi rekla cinična kolegica, s katero ne bom več govoril o tem, ker je res, da sita vrana lačni ne verjame, še kako res je, samo poglejte malo okrog in boste sami videli, kam so šli vsa naša solidarnost, toplina, občutek za drugega in za topel nasmeh.
“S toplim nasmehom ničesar ne opraviš”, bi bil njen cinični udarec nazaj, tako bi rekla zato, ker ga sama namreč že nekaj let ni sposobna za nikogar.
Pa vendar je bil mojega toplega nasmeha vesel zamorec, ki je prišel v nedeljo zjutraj ležat v preddverje naše cerkve v Terzu. Nasmehnil sem se, ko sem ga opazil med seganjem rok gospe iz Poljske, ki vsako nedeljo zjutraj pri maši zasede prostor tik ob vratih, skrbi za nekega starčka v vasi, s svojim zaslužkom pomaga svoji revni družini doma, že nekaj let se prijazno pozdraviva vsako nedeljo, njenega imena ne vem, nasmeh je dovolj, rokujeva se vedno, ko nam naš zlati don Pino vošči: “Mir z vami”! Zaradi neznosne vročine so bila vrata, ki dajo iz cerkve v preddverje, v nedeljo zjutraj odprta, za njimi je ležal zamorec in žalostno gledal v notranjost.
Pomislil sem, da bi mu lahko kaj dal, saj to soboto ni prišel mimo hiše zamorec, ki vsako soboto pozvoni pri nas doma in mu vedno kaj damo, pride samo do nas, ker mu drugi v soseščini nikdar ne odprejo vrat, nič ne reče, samo pozvoni in nikdar noče vstopiti, samo počaka pri vrtnih vratih, se nasmehne, nerodno reče hvala in gre naprej; niti ne vem, kam gre.
A zamorcu, ki je ležal v preddverju, nisem mogel ničesar dati. Po koncu maše ga je namreč nadrl možakar in mu s prstom pokazal, kam naj gre: na cesto, ker da v preddverju cerkve ne sme ležati. Prišel sem prepozno, da bi možakarja ustavil, pa tudi Ennio, ki sedi z mano v zadnji klopi, me je prijel za roko in mi šepnil, da nima smisla, kretena, ki je mladega zamorca nadrl, namreč pozna in mu je zato v furlanščini sam povedal nekaj trdih besed. Da ga je lahko sram, je še dodal in mu navrgel, naj se spomni, kam so odšli s trebuhom za kruhom njegovi predniki pred manj kot stoletjem.
Stal sem za Enniom in čakal, kaj bo, a je kreten nekaj oporekal, zato se je Ennio obrnil k meni in ga pustil oditi.
“Včasih je bolj modro pustiti zadnjo besedo bedakom, verjemi”, je še dodal Ennio ob avtu, ko sva se poslovila in je v furlanščini rekel: “A je cussi’! Tako pač je! ”

Jurij Paljk

11.08.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!