Tako naprej, po možnosti še boljše … in ne popustiti!

Pred 20 leti se je Sloveniji zgodil že drugi zgodovinski dogodek v njeni mladi zgodovini. Vstopila je v Evropsko unijo in tako potrdila željo, da bi bila njena prihodnost še toliko bolj demokratična in da bi jo zaznamoval evropski duh. Sloveniji in obmejnemu prostoru je ta dogodek prinesel ogromno, posebno čustveno je zaznamoval nas Slovence v Italiji in odprl vrata novemu obdobju, v katerem so se odnosi med dvema narodoma postopoma začeli vedno bolj normalizirati. Ja, seveda, vedno se najdejo polemično nastrojeni, ki bodo trdili, da je Slovenija padla v evropsko past, kjer drugi odločajo o njej, in da je tudi demokracija velik neuspeh itd. Nostalgična mišljenja, ki ne privedejo nikamor. Res je, da sta tako demokracija kot EU dnevno pod udarom. Ne gre si zakrivati oči, saj kot pri vsaki stvari tudi pri upravljanju EU in skrbi za demokracijo ni vse rožnato. Ozračje se je v letih spreminjalo, danes je drugačno v primerjavi s stanjem pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, prav tako so opazne spremembe v družbi in mednarodnem dogajanju, kot da bi bili na svetovni tehtnici. Prav v kočljivih trenutkih se pokaže moč neke skupnosti, seveda se zaznajo tudi šibke točke tega ustroja, skupaj pa jih lahko prepoznamo in poskušamo odpraviti. Danes se je v EU utrdilo zavedanje, da lahko le skupna politika in odločitve za dobrobit vseh privedejo do močnejše Unije, ki bo presegla tudi najhujše trenutke, kakršni so pravzaprav pred vrati. Nikoli ni bilo sodelovanje v evropskem duhu tako potrebno kot danes in dobri odnosi ter dejanja med Slovenijo in Italijo, tako na državni ravni kot ob meji, so še vedno primer dobre prakse sodelovanja v duhu evropskih vrednot. Madež tega evropskega razpoloženja je npr. policijska kontrola na mejnih prehodih in upamo, da bo v luči Evropske prestolnice kulture kmalu odpravljena. Jasen znak preseganja konfliktov, sovraštva in nekdanjih sporov so mladi, dvajsetletniki, ki ne občutijo več tistih trenj, kot so jih starejši, tudi še tridesetletniki, in so neobremenjeni. Živijo z evropskimi vrednotami in jih širijo, mogoče tudi nezavedno, saj se jim povsem normalne in potrebne zdijo vezi z drugimi državljani EU, spoštovanje drugih kultur, spoznavanje (posledično tudi spoštovanje) in sporazumevanje v drugih jezikih itd. To bodo širili tudi takrat, ko bodo na položajih, s katerih bodo odločali o prihodnosti (ko bi že odločali, verjetno brexita ne bi bilo). Takrat, ko starejših, sicer zaslužnih političnih in družbenih delavcev, ki so mogoče pri nekaterih odločitvah še vedno pretogi, ne bo več.

Mir je danes pod vprašajem, dve vojni imamo tudi pred našimi vrati. Tvegamo velike spremembe na geopolitičnem področju, zato obstaja tudi nevarnost nazadovanja evropskega modela. Še toliko bolj je treba verjeti v EU in res združeno delati za skupno dobro, ne pa za interese posameznih držav in posameznikov. Le tako bo prevladala želja po sodelovanju in skupnem sožitju.