“Take in drugačne potrebe bodo vedno obstajale”

Pogovor / Marijan Kravos in Bernard Spazzapan o Slovenski Vincencijevi konferenci

Marijan Kravos in Bernard Spazzapan sta (ne samo) v zamejstvu znana družbeno-kulturna delavca. Prvi je upokojeni zdravnik oz. psihiater, drugi šolnik oz. ravnatelj, oba sta bila in sta še vedno dejavna v različnih naših ustanovah. V zadnjih časih s skupnimi močmi nadaljujeta delo Slovenske Vincencijeve konference, ustanove, ki v naši zamejski narodni skupnosti velja za nekaj posebnega, saj gre za apostolat laikov na karitativnem področju, ki po zgledu sv. Vincencija Pavelskega in Friderika Ozanama pomaga ubogim in zapuščenim.

Začnimo od začetka. Slovenska Vincencijeva konferenca je na Tržaškem in Goriškem prisotna že več desetletij. Kaj lahko povesta našim bralcem o njuni ustanovitvi in dosedanjem delovanju?

MK V Trstu se je Vincencijeva konferenca pojavila takoj po drugi svetovni vojni. Zanimiv je začetek. Leta 1946 je pokojna prof. Laura Abrami skupno z drugimi dekleti, univerzitetnimi študentkami, čutila potrebo, da bi naredile nekaj dobrega za sočloveka, po principu, da je vera brez del mrtva. To je bil zametek Vincencijeve konference v Trstu, ki je bila nato formalno ustanovljena 8. januarja 1947. Ta dekleta so začela skrbeti za revne družine, saj je bilo revščine po vojni veliko. S pomočjo duhovnega asistenta so začele deliti hrano in dobrine, ki so jih prejemale od anglo-ameriške uprave. Kasneje so za otroke več desetletij organizirale poletne kolonije.

Začetek se mi zdi zanimiv, ker je bil zelo podoben nastanku prve Vincencijeve konference. Njegov ustanovitelj Friderik Ozanam je namreč na podoben način leta 1833 v Parizu zbral okrog sebe nekaj študentov: nabrali so nekaj denarja in kupili drva za neko družino, ki je trpela zaradi mraza. Zametki naše konference imajo v bistvu enak izvor kot tista, ki je danes razširjena po vsem svetu.

BS Kar se tiče Goriške, je bil v odboru Slovenske Vincencijeve konference več desetletij prisoten prof. Martin Kranner. Niti ne vem, kdaj je stopil v odbor, vsekakor je bil zraven, dokler je mogel. Delovanje goriške sekcije je bilo usmerjeno predvsem v organizacijo kolonij. Spominjam se časov, ko sem bil še študent in Kranner je vedno iskal animatorje in kuharje za letovanja v Comegliansu. Potem je ostarel, za njim sem v odbor stopil jaz. Zadnje čase skušamo v Gorici organizirati samostojno delovanje, postaviti neko strukturo. Trenutno imamo 7 oz. 8 članov. Med njimi so tudi taki, kot je npr. Eleonora Pahor, ki osebno spremljajo in podpirajo nekatere družine v stiski, zanje veliko naredijo. Verjetno čuti potrebo, da bi za učinkovitejše delo imela za sabo neko organizacijo.

Dobrodelna dejavnost na Goriškem poteka v glavnem prek Karitas, še zlasti v Štandrežu. Je pa bila v preteklosti neka tradicija tudi v mestu. Še se spomnim, da je bila pred desetletji, v okolici cerkve sv. Ivana, neka gospa Kersevani, ki je po vojni nabirala obleke Amerikancev za revne.

MK Kot organizacija se morda nepravilno imenujemo Slovenska Vincencijeva konferenca, saj je konferenca pravzaprav najmanjša teritorialna enota. Trenutno imamo šest takih enot, pet jih je v Trstu, ena v Gorici. Te se združujejo v pokrajinsko oz. medpokrajinsko organizacijo, ki ima osrednji odbor. Nekako gre za združenje Vincencijevih konferenc. Lepo bi bilo, če bi se posamezne krajevne skupnosti angažirale in organizirale nabirke na krajevni ravni, da bi to delile tamkajšnjim potrebnim.

Vincencijeva konferenca je v Trstu in Gorici vedno delovala kot druge naše organizacije. Ko se je odbor pred 20 leti odločil, da zaprosi za vstop v federacijo Vincencijevih konferenc, se je moral podrediti vsedržavnemu statutu, ki pa je za nas nekoliko ozek, zaradi nekaterih statutarnih določil nam ustvarja težave. Se pa trudimo, da bi posamezne konference bile bolj avtonomne v delovanju. Statut jamči možnost obstoja dveh osrednjih odborov v pokrajinah, kjer so prisotne jezikovne manjšine; v ostalih pokrajinah je samo po en osrednji odbor. Kar je meni znano, smo med neitalijanskimi konferencami še najbolj aktivni mi. V Bocnu obstaja, z njenimi člani pa še nismo imeli stikov; redno hodim na občne zbore federacije v Rimu, a tam jih še nisem videl.

Obstaja Vincencijeva konferenca tudi v Sloveniji?

MK Ne, v Sloveniji je Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki od leta 2006 deluje na Mirenskem Gradu.

Karizma sv. Vincencija Pavelskega je drugače v Sloveniji kar prisotna in močna …

BS Iz nje je nastal tudi red lazaristov.

MK Tudi redovnice, Marijine sestre čudodelne svetinje, ki smo jih obiskali v Kijevu, izhajajo iz Vincencijeve karizme. Povezane so z več Vincencijevimi organizacijami. V Kijevu so ustanovile tudi Vincencijevo konferenco, ki je v zadnjih letih, z vojno, sicer malo v krizi.

Kje na Tržaškem deluje pet konferenc?

MK Imamo jih v Barkovljah, Rojanu, pri Sv. Ivanu, pri Sv. Antonu, torej v mestu, nato sta še Kras in Breg.

Kako pa je s člani?

MK V tem trenutku jih je – skupno z Gorico – 45, zraven je še nekaj prostovoljcev.

BS Toliko je tistih, ki so vpisani v člansko knjigo. Veliko je bilo in je še starejših; v zadnjih letih pa je žal umrlo kar nekaj dolgoletnih in zaslužnih članov, kot npr. Nada Martelanc, Vera Puntar, Ivan Buzečan idr. Zraven so tudi nekateri starejši skavti.

MK Prizadevamo si, da bi na letošnjem občnem zboru privabili v odbor tudi mlajše sile, morda nam bo uspelo. Še to naj povem, da je naš duhovni vodja g. Tomaž Kunaver.

Kakšno je vaše delovanje?

MK Vsaka konferenca bi morala imeti svoje samostojno delovanje. Spremljati bi morala družine in posameznike, ki potrebujejo pomoč. To se tudi dogaja, vsaka konferenca ima v oskrbi po nekaj oseb. Večino primerov, zlasti težje, pa obravnavamo v osrednjem odboru. Opraviti imamo namreč tudi s primeri hude revščine, ki ni samo ekonomska, temveč vezana tudi na način razmišljanja.

BS Vsaka konferenca ima tudi svoje oblike iskanja denarja. Povečini ga nabiramo z oljčnimi vejicami pred Veliko nočjo ali z adventnimi venčki, prejemamo tudi prostovoljne darove. Vsaka konferenca vodi samostojno knjigovodstvo, v glavnem pa ima s tem opraviti predvsem osrednji odbor, ki ima redne mesečne seje.

Kakšni so primeri v obravnavi? Nudite samo enkratno ali tudi dolgoročno pomoč? Je ta samo gmotne narave? Vidva sta namreč specializirana tudi za drugačno strokovno podporo …

MK To bi moralo biti bistvo našega delovanja. Vse, kar si naštel, je prisotno: nudimo enkratno pomoč, npr. družini, ki si ne more privoščiti stroška za šolski izlet otroka ali plačila položnice; imamo tudi osebe, ki jih spremljamo dalj časa, če imajo težave, ki se vlečejo; imamo pa tudi primere, ki jim nudimo kaj več v časovno omejenem obdobju, tako da se lahko sami spravijo na noge. Slednja oblika je še najboljša, nekaj takih primerov smo tudi imeli.

Ne gre samo za ekonomsko pomoč. Nekemu fantu smo npr. pomagali napisati kurikulum. Nekaterim so naši člani, zdravniki, uredili zdravniški pregled. V posebnem projektu s prispevkom federacije smo pred nekaj leti za neko punčko financirali vzgojitelje, ki so jo nekaj časa spremljali. S pomočjo drugega prispevka federacije in z delom lepega števila prostovoljcev smo uredili bivališče za šest ukrajinskih družin. Pomagamo torej gmotno, pa tudi z našo strokovnostjo in prostovoljnim delom.

Vaš pogled je uperjen tudi širše. Udeležili ste se tudi humanitarnih odprav, ki so šle v Ukrajino.

MK Gre za mikro-odprave, ki jih organizira skupina manjših organizacij, koordinira pa časnikar Gabriele Lagonigro. Preko njega se že pripravlja 14. odprava: v vsaki dostavimo na različne kraje v Ukrajini od dveh do treh ton materiala. Nekaj smo nesli v Harkov, nazadnje, v zadnjih dveh odpravah, tudi slovenskim Marijinim sestram čudodelne svetinje v Kijevu.

Imate kakšne sponzorje?

MK So nekateri, ki darujejo tudi velike vsote.

BS Imamo dobrotnike, pa tudi banke kaj prispevajo. Nekaj dobimo iz Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Z razpoložljivimi sredstvi podpiramo tudi družine, ki imajo več otrok in ki obiskujejo pošolske dejavnosti Mladinskega doma v Gorici.

Ključni pojem vašega delovanja je torej “skrb za šibkejše člane družbe”. Skrbite izključno za člane naše narodne skupnosti, torej za slovenske zamejce?

MK V zadnjih letih, ko vse več italijanskih družin vpisuje otroke v naše šole, je kar težko postaviti mejo. Diskriminanta je pač ta, da mora primer imeti vsaj malo opravka z našo skupnostjo. Sledimo tudi nekaterim Italijanom, vsi pa imajo vsaj otroke v slovenski šoli.

Sicer pa, kot mi potrjujejo tudi ljudje na našem ozemlju, imam občutek, da Slovenci v naši sredi skorajda nimamo revnih ljudi, smo razmeroma dobrostoječi. Ko sem po vaseh skušal razumeti, če je kje kakšna potreba, so mi povedali, da so vsi tako ali drugače preskrbljeni.

BS V Gorici sem pred časom rekel župniku, naj mi priskrbi seznam ljudi, ki bi potrebovali pomoč, pa mi je odgovoril, da ni nikogar … Kdo gotovo je, se pa zdi, da jih je res malo. Večina naših ljudi očitno nima večjih potreb.

MK Hujše revščine med našimi ljudmi res nismo še srečali.

BS Obstajajo tudi oblike “mentalne revščine”, ljudje si ne znajo pomagati, imajo težave z uradi, z birokratskimi opravki po bolnišnicah, v stiku s socialnimi delavci itd. Nekateri si znajo tudi pomagati in prejmejo kar precej denarja, če iščejo pomoč na občini, pri Karitas, pri podjetju ASUGI, pri Vincencijevi itd. Kakšen drug si ne zna pomagati in ne dobi nič. Potrebna bi bila večja pravičnost, kar pa ni enostavno doseči.

MK Naša in podobne dobrodelne ustanove imajo tudi to funkcijo, da navadnemu človeku v današnji zapleteni družbi pomagajo, da sam naredi, kar mora. V stikih z javno upravo je namreč vedno bolj pomembno obvladati in uporabljati internet, SPID, elektronsko izkaznico CIE ipd. O potrebi po taki obliki pomoči bi morali bolj ozaveščati predvsem mlajše: to je namreč delo, ki ga lahko še najbolje naredi mlajša oseba. V našem odboru nas ni veliko, ki bi to obvladali. Če hočeš, da postane oseba samostojna, jo moraš voditi za roko, da do tega pride. Tudi to so nove oblike revščine …

BS Oblika nove revščine so danes tudi t.i. NEET (Not in Education, Employment, or Training), zlasti mladi, ki so brezposelni in se ne izobražujejo ali poklicno usposabljajo. V Italiji kar 25% populacije do 35. leta starosti ne dela in ne študira, živi od nonine pokojnine itd. To je ena četrtina prebivalstva, gre za hud problem! Se ne potrudijo in se ne znajdejo, imajo tudi fakulteto, a ne iščejo poklica in živijo doma, nekako so na robu psihiatrije … Mame so nekaj časa tudi zadovoljne, počasi pa razumejo, da taki mladi, ki jih je zmeraj več tudi v Sloveniji, nimajo nobene perspektive. Nemalokrat se zgodi, da mladi zabredejo tudi v zasvojenost z mobilnim telefonom in internetom, razvije se socialna fobija. Problem so starši, ki to dopuščajo …

Prihajajo ljudje iskat nasvete tudi za rešitev takih težav?

BS Takih problemov je pomembno se zavedati čim prej. Pri 35 letih je že težko karkoli narediti, se vključiti v delovni ambient.

MK Nikdar nismo imeli posebnih okenc ali centrov za poslušanje, v resnici pa prihaja do neke vrste svetovanja v vseh primerih, ki jih spremljamo, razen ko gre za potrebo po gmotni pomoči. Z nekaterimi smo pogosto tudi v telefonskem stiku.

Najtežji primeri so tisti, ko človek, ki ima stisko oz. težavo, ne utegne sprejeti zahtev institucij.

BS To je že neka patologija. Ni problem pomanjkanje denarja, temveč nekega reda, urejenosti.

Sodelovanje med Trstom in Gorico je nekaj razmeroma novega ali je potekalo že s Krannerjem?

BS Sodelovanje se krepi zlasti v zadnjih časih. Marijan prihaja redno tudi v Gorico, kjer z veseljem ugotavljam, da imamo tudi nekaj novih članov, ki imajo pač neko občutljivost; to delovanje ni za vsakogar. Eni so bolj za petje, drugi bolj za skavte. Vsakdo lahko kaj malega naredi. Če pa želi narediti kaj več, mora imeti neko drugačno občutljivost. Take osebe sedaj zbiramo in upam, da se bomo utegnili postaviti na trdnejše temelje, da bi v mejah možnega naredili kaj dobrega.

Karitas je vezana na Cerkev, obstajajo skladi za študentske štipendije, vi ste v zamejstvu nekako edino laično dobrodelno združenje, ki skrbi za širši spekter šibkejših družbenih členov …

MK Drugih podobnih, vsaj slovenskih, organizacij ni. Na Tržaškem je močna škofijska Karitas, pogrešamo pa sekcije Karitas v slovenskih župnijah; v Štandrežu imate slovensko dekanijsko. S tega vidika smo morda res edini, ki delamo, kar uspemo, na dobrodelnem področju.

Sodelujete tudi s šolami …

MK Že ob koncu leta 2022 smo pozvali višje šole, da bi dijaki nabrali material za humanitarne odprave. Leto kasneje smo na vse večstopenjske šole poslali vabilo, odzvali so se v Nabrežini, v Gorici in na večstopenjski šoli Bartol pri Sv. Ivanu. Po nekaterih šolah smo imeli tudi nekaj srečanj. Kar smo nabrali v Nabrežini, je že šlo v Ukrajino. Zdaj se pripravlja naslednja odprava, tokrat bomo tja poslali hrano z daljšim rokom zapadlosti, proizvode za osebno higieno, nekaj oblek in čevlje.

Sodelujete tudi z italijanskimi ustanovami oz. občinskimi socialnimi službami?

MK Imamo zelo dobre stike z Italijansko Vincencijevo konferenco, ki imajo bolj razvejeno dejavnost in nam tudi pomagajo. Nekatere njihove konference delijo hrano, druge delijo obleke, vse to je lepo urejeno. Pred Božičem smo imeli prvič skupno mašo s škofom, to je bil skoraj zgodovinski dogodek, saj doslej nismo imeli veliko skupnega. Izredno pomemben je tudi stik z institucijami, saj preko stika s socialnimi delavkami lahko postane naše delo bolj učinkovito in trajno. Iščemo kontakte, kolikor le moremo.

BS Te službe včasih ne poznajo konkretnih primerov, človek v stiski pa ne zna vedno priti do socialnih delavk; one ga morda vprašajo npr. za ISEE, on pa se še bolj zmede …

MK Socialna delavka mu pove, kaj rabi. Ne bo ga pa prijela za roko in vodila.

BS Stare socialne delavke so to še delale. Teh časov pa ni več … Tudi v naših službah je bil vedno potreben kakšen ‘moderator’, ki bi človeka usmeril in spravil v stik s službami.

In Vincencijeva je lahko v takih primerih dragocen posrednik … Vidva kot psihiater in šolnik sta gotovo imela veliko opraviti tudi s šibkejšimi. Je ta vajina občutljivost oz. to prostovoljno delo nekako tudi sad prehojene poti?

MK Gotovo. V šoli sem si nabral kar nekaj znanja. Isto velja za druge naše člane. Ivica Švab, prejšnja predsednica, je npr. upokojena socialna delavka, veliko zna in tudi dela. Tudi Aldo Stefančič, nekdanji predsednik, je bil ravnatelj in je odlično poznal to področje. Med člani je bil tudi psiholog Danilo Sedmak. Imeli smo osebe, ki so veliko doprinesle.

BS Marijan je gotovo dosti bolj osebno angažiran, zame je to delovanje nekaj bolj marginalnega. Na Tržaško sem se preselil lani, zato stanja tu in raznih uradov ne morem še poznati. To delamo mimogrede, ni poklic, jemlje nam kakšno uro na teden.

Vam dela kaj preglavic reforma t.i. tretjega sektorja?

MK Tega se nismo lotili, ker so nam v Rimu svetovali, naj ne gremo v to, ker smo premajhni. Zaradi tega pa so za nas nekatere poti zaprte.

BS Tudi kar se tiče prošenj na Deželi, moramo še videti, ali nam bo uspelo priti do prispevkov.

Kaj lahko stori, kdor bi rad podprl Slovensko Vincencijevo konferenco?

MK Na naši Facebook strani sta telefon in naslov elektronske pošte. Kdor bi želel kaj darovati, lahko to stori z nakazilom na naš bančni tekoči račun (IBAN IT81 K0892 8022010 10000012725, prejemnik “Associazione Societa’ di San Vincenzo de Paolo, Consiglio centrale di lingua slovena”).

Ob koncu pogovora iskreno želim, da bi Slovenska Vincencijeva konferenca še naprej živela, rasla in cvetela!

MK Upamo, da ja. Na nas je, da razumemo, koliko so tudi mlajši rodovi dovzetni za solidarnost.

BS Generacija, ki je združenje ustanovila, počasi umira. Zdaj smo tu mi, ki pa nismo več rosno mladi. Če bo mlajša generacija čutila to potrebo, bo konferenca še živela. Vse od leta 1946 je doslej neprekinjeno delovala. Lepo bi bilo, če bi se približali mlajši, a osebno imam vtis, da se za tako delovanje bolj zanimajo osebe, ko se upokojijo, potem ko so nekako uredili svoje življenje, potem ko so otroci šli na svoje, ko so sami pripravljeni darovati nekaj svojega časa. Potrebe bodo vedno …

MK Da, take ali drugačne potrebe bodo vedno …