Take Bazovice nikoli več!
To je preprosto čutenje, da smo se kot skupnost oblikovali na jeziku ter na temeljih pravičnega in upravičenega odpora proti nasilju.
Prav zato bi se veljalo ravno po letošnji proslavi, ki je bila razmeroma skromno obiskana, vprašati, kaj Bazovica je in kaj hočemo, da v prihodnje postane. Prav bi bilo, da bi na to vprašanje odgovoril odbor za proslavo Bazoviških junakov, ki je vselej zgledno negoval spomin na Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča.
Še kako neprikladni, nepotrebni, osorni in nespoštljivi ter navsezadnje žalostni in nelojalni do samega spomina na bazoviške junake so zveneli protesti in žaljivke nekaterih ‘nostalgičnih gostov’ iz Slovenije, ki so z žvižgom nasprotovali prisotnosti predstavnice slovenske vlade, ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmile Novak. Dogodek je bil obžalovanja vreden zlasti zato, ker je proslavi na bazovski gmajni pripisal drugačen prizvok in poslanstvo od tistega, ki bi ga sicer morala imeti: izrabljanje spominske slovesnosti za nestrpno izražanje dnevno-političnih stališč v Sloveniji namreč ne sodi zraven!
Svobodo izražanja lastnih mnenj ne bi smeli enačiti z grobim naskakovanjem lastništva prostora in odmevnosti, ki jo proslava ima. Napadalnost in žaljivke na račun predstavnika slovenske vlade so na prizorišče ponesle zdrahe in napetosti, ki lomijo hrbtenico družbe v matični domovini. Tako vedenje si lahko protestniki privoščijo kvečjemu doma, ne v Bazovici, kjer so bili inštitucionalni gosti iz Slovenije – ne glede kateri politični strani so pripadali – vselej spoštljivo sprejeti. Kako naj bi bilo drugače! To je navsezadnje odnos, ki ga manjšina sama ima do matične domovine.
Pojavlja se obenem še neki drug kritični element, ki temelji na neznanki, koliko je taka Bazovica sploh še funkcionalna za kohezijske potrebe naše skupnosti in njeno nazorsko razvejenost. Dogaja se, da se štirje pripadniki tajne organizacije Borba večkrat preveč preprosto idealno postavljajo ob bok sicer pomembnemu dogodku v naši slovenski preteklosti, kakršen je bil Narodno osvobodilni boj. Površno enačenje Borbašev in Tigrovcev z NOB-jem brez poglobljene kritične presoje odpira namreč vprašanje moralnega lastništva uporniške dediščine prvih, ki se do drugih pretaka bolj po ideološko utilitaristični kot pa po zgodovinski logiki. Ali je potemtakem dogodek na gmajni gola proslava NOB-ja in jugoslovanske nostalgije ali je prvenstveno poklon štirim mladeničem, ki jih je fašistična krogla odtrgala življenju že leta 1930 (to je dobro desetletje pred nastankom NOB-ja)? Te besede niso uperjene zoper tiste, ki zavarovano in tudi pošteno verujejo v sporočilnost in dediščino jugoslovanskih trobojnic z rdečo zvezdo: verjamem sicer, da jih na gmajni ne gre razkazovati kot svetinjo preprosto zato, ker je tisti prostor vsako prvo nedeljo po 6. septembru izhodiščno namenjen nekemu drugemu spominu. Prav zato potrebujemo jasno ločnico med spoštovanjem in obhajanjem bazoviške dediščine ter njegovim izrabljanjem v druge namene: predvsem pa želimo in pričakujemo, da ne bi bil v prihodnje naš spomenik deležen ponovne skrunitve, take, kakršne smo je bili deležni v nedeljo na gmajni.
