Ta mali modri planet

Piše: Anton Bedenčič

Misel Antona Bedenčiča

Poletni čas

Čas poletja je za mnoge priložnost, da se vsaj za kratek čas odtrgajo od vsakdanjih skrbi. Za družine z otroki in mlade je morje kraj veselja in sprostitve. Za druge je to svet gora. Ob valovanju morja ali bistre reke, ob šumenju borovcev ali mogočnih gozdov v senci gora si človek nabira novih moči ter za seboj pušča svet skrbi in stresa. Zopet je tu več časa za poglobitev medsebojnih odnosov, za pogovore in da v tišini izmerimo samega sebe.

Moč narave

In zgodilo se je. To, česar ni nihče pričakoval. Narava je prav v tem poletnem času pokazala svojo moč. Najprej z neurji, orkanskim vetrom in točo. In kot da to ne bi bilo dovolj, je svojo moč pokazala tudi voda. V dobrem dnevu je poplavilo polovico Slovenije. Kako je človek v taki situaciji nemočen in majhen. Ozira se le v nebo in čaka, kdaj bo prenehalo deževati.

Za razlage, zakaj in čemu, v takih trenutkih ni časa. V ljudeh se v takih tragedijah večinoma zbudi čut solidarnosti in pomoči. Ne sprašujejo se, kdo potrebuje pomoč, in se tudi med seboj ne delijo.

Sprejeti svojo majhnost

Smo del narave in kozmičnih silnic, povezani z vsemi zvezdami in galaksijami in zato od njih odvisni. V moči skrivnostnih sil se na tem modrem planetu rojeva življenje, ki v človeku dosega svojo veličino. Kako lep je ta svet. Obenem pa tako krhek. In v vesolju tako majhen. Še posebej človek s svojim kratkim življenjem. Kako malo je potrebno, da iz človeka izteče življenje. To telo, ki je bilo vzeto iz zemlje, se vanjo vrača in bo zdaj potovalo skozi vesolje milijone let. Kam?

Carl Sagan je leta 1990, ko je bil Voyager šest milijard kilometrov oddaljen od Zemlje, dal pobudo, da bi jo slikali. Majhna modra pika. To je edini dom za vse živo in mrtvo, tudi za človeka. Nikjer drugje ne more živeti. Če bi ga gledal samo od daleč, bi občudoval in videl le lepoto morja, gora, gozdov, sočne zahode in jutranje zbujanje narave.

Obstaja tudi zlo

V naravi ni zla, ni sovraštva. Tudi ne v neurjih in poplavah. Zato je toliko solidarnosti in pomoči. Pa vendar se postavlja vprašanje, ali smo morda tudi mi k temu kaj pripomogli.

Kdo bi si mislil, da je na tem lepem planetu, polnem življenja, tudi toliko zla. Je tudi veliko dobrega. Toliko je hrepenenja po ljubezni, dobroti, prijateljstvu. Obstaja tudi sovraštvo, ki povzroča vojne, mučenja, žalost in solze. Zlo. Ta zemlja je bila ustvarjena, da bi bila raj v vesolju. Za koga? Za človeka, svobodno in pametno bitje. In ta človek je sposoben iz raja narediti pekel. 

Ko človek ubija, ko uničuje v vojnah vse pred seboj, ko v imenu ideologij ljudi najprej naredi za sovražnike, in ker so sovražniki, jih lahko ubija. Tu ni solidarnosti, pomoči, človečnosti. Kar je še slabše, vse ideologije človeka, ki ubija, moralno opravičujejo in ga tudi prepričujejo, da dela le dobro. Vsaka ideologija sloni na slepi veri vanjo. Brez vere ni ideologije. In tu se postavlja vprašanje, v kaj verujemo. Iz preteklosti poznamo tri velike ideologije. Zdaj se rojevajo nove. Novi so tudi načini, kako utišati tiste, ki so spoznali njihovo bistvo, še posebej prek medijev in družbenih omrežij.

Upanje nam je dano

Bila so mu ponujena vsa kraljestva tega sveta. V puščavi se je odpovedal tej skušnjavi. Raj na zemlji so človeški odnosi, rojeni v ljubezni. Namesto vladar je postal služabnik. In oznanjal je novo, božje kraljestvo. In ko je razširil svoje razpete roke na lesu križa, so se tudi dokončno odprla vrata kraljestva podarjene ljubezni, ki je močnejše od smrti.

Praznik Marijinega vnebovzetja nam sporoča, da ima ta zemlja, ta modri planet, prihodnost. Z vsem, kar je na njem, pluje v objem Razpetega na križu, v skrivnost Božje ljubezni.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme