Roman med psihološko dramo in zgodovinsko refleksijo razkriva temne plasti partnerskega odnosa

Delo Ivana Vogriča združuje psihološko pripoved, zgodovinski kontekst in kritiko zaporniškega sistema

Roman pisatelja in zgodovinarja Ivana Vogriča Iz strasti se začne z umorom. Leta 1908 je Anton Nanut streljal najprej na nekdanjo zaročenko Marijo Pavlin, nato pa je skušal soditi še sebi, a so ga zdravniki rešili. Zgodba, navdihnjena po resničnem dogodku, se razvija večinoma v Štandrežu, Gorici in nekaterih drugih primorskih krajih, kasneje pa v Mariboru. “Kljub umoru pa ne beremo kriminalnega romana,” je opozorila Alenka Florenin, ki se je z avtorjem pogovarjala v Feiglovi knjižnici v torek, 19. maja. Roman, ki se je uvrstil v predfinalni izbor za letošnjo nagrado kresnik za najboljši slovenski roman preteklega leta, je lani izšel pri založbi Zavod Litera.

Skozi večer sta sogovornika osvetlila večplastno zgodbo, ki se kljub zgodovinski umeščenosti z bolečo natančnostjo loteva problematike partnersko-intimnih umorov oziroma femicida. Zločin namreč sam po sebi sodi med najprepoznavnejše in še danes pogosto obravnavane primere: umor ženske v lastnem domu. Tudi storilec je značilen: to je nekdanji zaročenec, ki ne more sprejeti dejstva, da ga je ženska zavrnila. Podatke o zločinu, iz katerih se je razvila zamisel za roman, je avtor razbral iz spominov slovenskega odvetnika, politika in publicista Henrika Tume, veliko gradiva pa je našel tudi v goriškem škofijskem arhivu in pokrajinskem arhivu v Mariboru.

“Začetni del knjige je kar se da direkten,” je dejala Alenka Florenin, roman pa je tematsko in geografsko razdeljen na dva dela. Skozi psihološki portret prvega dela romana spremljamo Antonovo soočanje s krivdo in njegovo obujanje spominov, ki ga vežejo na zaročenko. Drugi del romana se posveča opisu takratnega sodnega sistema, kazenskega zakonika in življenja v zaporu. Pripoved se ne ustavi le pri osebni tragediji, saj preide k širšemu, bolj esejistično zasnovanemu razmisleku, v katerem odpira tudi sodobna vprašanja o (ne)etičnosti zapora kot institucije, ki poskuša posameznika izbrisati, ko ga družba enkrat izloči.

Sobivanje različnih narodov in kultur, a tudi napetosti in politična trenja na Goriškem v obdobju pred prvo svetovno vojno avtorju vseskozi vlivajo navdih za literarno ustvarjanje. Pisatelj je poudaril, da stičišče različnih miselnosti v tem prostoru in takratni družbenopolitični utrip vzbujajo v njem veliko zanimanje. Kot je opozorila Alenka Florenin, lahko iz prvega dela romana Iz strasti razberemo tudi razvoj vloge ženske v goriški družbi tistega časa oz. prve zametke ženske emancipacije v naših krajih. “Od leta 1850 do leta 1914 je prišlo v družbi do velikih družbenih in tehnoloških sprememb, ženske so začele zahtevati večjo enakopravnost,” je izpostavil avtor, ki je v pripoved vključil tudi prepoznavne zgodovinske osebnosti – med njimi izstopata pionir letalstva Edvard Rusjan in že omenjeni dr. Henrik Tuma. Avtor pa skuša s svojim delom iz pozabe iztrgati tudi spregledane posameznike in skozi njihove zgodbe ter različne zgodovinske dogodke prikazuje razgreta nesoglasja, ki so velikokrat presegala meje strpnosti, s čimer nastavlja ogledalo tudi sodobni družbi.

Alenka Florenin je razložila, da se “v določenem zgodovinskem kontekstu delo razvija kot psihološko-intimističen roman, kjer je v prvem planu zelo prisotna analiza dogodkov s strani protagonista”. Skozi njegovo usodo avtor ugotavlja, da človek tudi po prestani kazni v svojih mislih nikoli zares ne zakoraka na prostost. Zgodba izpostavlja psihološke in etične dileme glavnega lika in obenem odpira pretresljiv razmislek o meji med ljubeznijo in nasiljem. Bralca sooči z vprašanjem, ali lahko čustvo, ki vodi v uničenje drugega človeka, sploh še imenujemo ljubezen. V Antonovem žalovanju za Marijo se prepletata bolečina izgube in tiha potreba po nadzoru. Z Marijino smrtjo namreč izgine tudi njena volja: ni več njenih odločitev, zahtev ali možnosti, da bi ga zavrnila. Prav v tem protislovju roman razkriva temnejšo plat odnosa, v katerem želja po ljubezni preraste v željo po posedovanju. Odpira vprašanje, kaj ostane od ljubezni, ko ta prestopi mejo uničenja drugega človeka. Ob tem se pojavi tudi premislek, kako lahko že mrtva žrtev še vedno vpliva na morilca in mu na paradoksalen način daje okvir, v katerem ta išče smisel svojega življenja.