Streha nad glavo
Knjigosnedki (32)
Včasih, ko ne vem, kaj bi brala, odprem mapo s fotografijami na telefonu in malce pobrskam po njej. V zadnjih letih sem namreč dobila navado, da fotografiram platnice knjig, ki bi jih želela prebrati, da se bom nanje lahko kdaj pozneje spomnila. Na te knjige potem večinoma pozabim in v tistih redkih primerih, ko svojo fotogalerijo res prečešem, da bi v njej našla zamisli za branje, pa pogosto ugotovim, da sem nekatere platnice fotografirala tudi dvakrat ali trikrat. Prav to se mi je zgodilo z romanom Nike Nikolič Nekadilci brez otrok. Ne vem, zakaj me je tako privlačil, ali je bila za to kriva prijetna zelena barva platnice, preprosta ilustracija ali naslov, vendar sem že po prvem odstavku ugotovila, da mi je pripoved domača, pa ne na zares prijeten način.
Roman se začne s Sanjo, ki na ljubljanski obvoznici stoji v koloni in jo skrbi, da bo zamudila na sestanek z najemodajalcem. Že v prvih stavkih je jasno, da je Sanja anksiozna oseba, popolno nasprotje svoje najboljše prijateljice Dunje, ki je (vsaj tako se zdi) prav nič ne skrbi. Izkaže se, da ima Sanja prav, ker ju najemodajalec vrže iz stanovanja, ob tem pa zadrži varščino, saj na ceneni kavni mizici opazi nekaj novih prask. V krizni situaciji se tudi pokaže, kako različni sta si Sanja in Dunja: ne znata najti skupne rešitve, Dunja izgine in Sanji ne odgovarja več na klice. Sanja se začasno zateče k prijateljici Špeli, kjer v sobi za goste razmišlja o tem, kako se je lahko prijateljstvo z Dunjo tako nenadoma končalo in kaj sploh narediti s svojim življenjem.
Drugo plat zgodbe (pravzaprav drugo perspektivo iste zgodbe) pripoveduje Til, nekdanji športnik, ki se je zaradi poškodbe moral odpovedati svojim sanjam in sedaj dela kot gradbeni delavec. Tudi Til je ostal brez strehe nad glavo: njegov najemodajalec je prek skrite kamere opazil, da je v umivalniku predolgo stala umazana posoda. Sanjina, Dunjina in Tilova zgodba se skozi roman prepletejo v pripoved, ki bi bila skoraj smešna, če ne bi bila tako resnična. Sanja dela v marketinški agenciji, kjer oglašuje luksuzna stanovanja, v katerih si sama nikoli ne bo mogla privoščiti živeti. Til ta stanovanja dejansko gradi, a tudi on nima svojega doma in sploh ne ve, ali ga bo kdaj imel.
Ob branju bi lahko kdo rekel, da avtorica pretirava, da take situacije niso čisto resnične, a pričevanja in pripovedi mladih ljudi, ki se vsakodnevno soočajo s temi težavami v resničnih situacijah, pričajo, da je prav tako. Nekadilci brez otrok ni le naslov romana, temveč tudi profil idealnega najemnika. Temu se praviloma doda še cela vrsta bolj ali manj razumnih zahtev in le z izpolnjevanjem vseh pogojev lahko posameznik pride do svojega, čeprav začasnega doma.
Avtorica zelo lepo prikaže, kako je težko načrtovati katerokoli plat svoje prihodnosti, ko živiš v stalni negotovosti, kje boš sploh spal. Anksioznost, ki jo živi Sanja, in njena nezmožnost oblikovanja trdnejših življenjskih načrtov sta neposredno povezani s to negotovostjo. In tako kot v resničnem življenju tudi v knjigi ni prave rešitve, roman nima srečnega konca – le Sanjino in Tilovo sposobnost, da se prilagodita razmeram.
