Sredi zemlje Sredozemlje

Jezikovnica (232)

Naslov današnje Jezikovnice sem si seveda sposodila pri pesniku Marku Kravosu, ki je 16. maja praznoval 83. rojstni dan in je pred kratkim predstavil svojo najnovejšo pesniško zbirko Kar in kar maj (2026). Ob pesnikovi petdesetletnici pa je leta 1993 izšel izbor Kravosove poezije z naslovom Sredi zemlje Sredozemlje, za katero je pesmi izbral, jih uredil in spremno besedo napisal sam Tone Pavček (1928–2011), prav tako pesnik, urednik in prevajalec; prav letos sem ga tudi omenjala v eni od Jezikovnic, kjer je bil govor o samostalniku tata, saj je napisal pesem za otroke Kaj vse je tata.

Zakaj sem tokrat izbrala tak naslov? Zato ker smo v juniju in vsenaokoli zelenijo, cvetijo in dišijo – sredozemske rastline. Rožmarin je cvetel celo zimo, glicinija je letos cvetela že marca, zdaj pa pocvita, jasmin še cveti, bujno je začela cveteti sivka (lavanda), sramežljivo izpod listnih pazduh kukajo belkasti ali vijolični cvetovi bazilike, nekoliko kasneje bo začel cveteti origano – dobra misel po slovensko. Da slapov cvetočih oleandrov, ki se pnejo prek vrtnih ograj, sploh ne omenjam. Zaradi vsega tega cvetličnega in dišavnega obilja sva se s Sabino Francek Ivović, voditeljico oddaje Dobro jutro na TV Slovenija, ki ob petkih nastaja v koprskem regionalnem RTV-centru, odločili, da v zadnjem Primorskem jezikovnem kotičku pred poletnimi počitnicami, ki je bil 12. junija, spregovoriva o jezikovnih vidikih nekaterih sredozemskih dišavnic – tistih rastlin, ki zaradi vsebnosti eteričnih olj zadišijo, ko jih pobožamo, izbrali sva baziliko, sivko in origano, o katerih sem v Jezikovnici v preteklih letih že pisala, zato bom zdaj ponovila samo nekatere podrobnosti.

Samostalnik bazilika je enakozvočnica in enakopisnica, saj ima beseda dva pomena: med drugim lahko označuje posebne vrste cerkev s posebnimi častnimi pravicami, kot je bazilika sv. Petra v Vatikanu, označuje pa tudi začimbno rastlino, ki nas spominja na poletje, saj brez nje ni poletnih solat. O pomenu in etimologiji danes obravnavanih zelišč se lahko poučimo na jezikovnem portalu Fran, še zlasti v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in Slovenskem etimološkem slovarju. Tam namreč piše, da basilikum v latinščini pomeni dobesedno kraljevsko zelišče, saj grška beseda basileus označuje kralja. V slovenščini imamo kar nekaj narečnih poimenovanj za baziliko, npr. bažiljka, bosilje, bosiljek, bajžulek ipd.

Tudi sivka ni le prijetno dišeča rastlina, temveč lahko samostalnik sivka pomeni: žival sive barve, npr. kravo ali čebelo kranjsko sivko, pa tudi vrsto jesenske gobe, ki se imenuje tudi zimska kolobarnica ali snežka. Zanimivo je, da je rastlina v slovenščini dobila ime zaradi barve svojih listov, ki je siva, v latinščini in posredno italijanščini pa izhaja iz glagola lavare, ki vsebuje pomen pranja, čiščenja, umivanja, saj sivko ali lavando povezujemo s čistočo in svežino.

Dišavnica, ki je nepogrešljiva sestavina italijanske pice, je orígano ali origáno (normirana sta dva naglasa, oba sta ustrezna, naglas na prvem zlogu je prevzet iz latinščine), ki mu po slovensko rečemo dobra misel in raste kot divja rastlina po suhih, negnojenih in dobro osončenih travnikih tudi v notranjosti, ne le na Primorskem.

In ker je izhodišče najinega pogovora bilo Sredozemlje, kjer v sredozemskem podnebju na prostem uspeva marsikatera dišavnica, sva se zaustavili še pri dvojici Mediteran in Sredozemlje oz. Sredozemsko morje. No, za etimološko razlago teh dveh besed pa je treba vzeti v roke dobro staro knjigo, saj Etimološkega slovarja slovenskih zemljepisnih imen akademika Marka Snoja ni na spletu, ne vsebuje pa samo zemljepisnih imen iz Slovenije, temveč je prava zakladnica etimologije zemljepisnih imen v slovenščini. Tam izvemo, da smo Sredozemlje prevzeli iz hrvaščine (kot tudi obalo, ki se je pridružila izvirno slovenskim: bregu, nabrežju, nabrežini …), izvira pa ta beseda seveda iz latinščine (Mediterraneum mare – medius ’srednji’ in terra ’zemlja’) in pomeni morje, ki je sredi kopnega oz. ki ga obdaja kopno, v latinščini se je Sredozemskemu morju reklo tudi Mare Internum. Pa smo spet pri Kravosovem naslovu Sredi zemlje Sredozemlje, torej pri morju, ki je znotraj oz. na sredi.

Smo pa tudi pri misli, ki jo je na potovanju v Španiji pred dnevi izrekel papež Leon XIV., da je Sredozemsko morje – velikansko pokopališče brez nagrobnikov. To sem slišala po radiu, ko sem se peljala na snemanje Primorskega jezikovnega kotička v koprski studio, kjer sem lahkotno besedičila o privlačnosti Sredozemlja, kjer vse cveti in diši. Papež je v spomin na vse migrante, ki so izgubili življenje v Sredozemskem morju, v morje položil venček cvetja. Naj bo šopek sredozemskih rastlin iz tokratne Jezikovnice moj virtualni poklon vsem, ki so umrli ob prečkanju Sredozemskega morja, ki ga tisti, ki ob njem živimo, delamo ali počitnikujemo, s tako lahkoto povezujemo s prijetnimi občutki. Za vse žal ni tako.

Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.