Copata in cokla v frazemih

Jezikovnica (238)

V prejšnji Jezikovnici, katere povod je bil začetek šolskega leta, zato sem v njej pisala o šolskih copatah ali copatih, sem se dotaknila tudi drugih besed, ki nastopajo v žensko-moškem paru, poleg copate in copata sem omenila še cigareto in cigaret, peleto in pelet, pa tudi coklo in cokel. Obljubila pa sem tudi, da se tokrat lotim copate in cokle v frazemih.

Še prej pa pojasnilo. Medtem ko pomenita copata in copat izključno vrsto obuvala, v prvotnem pomenu obuvala za doma oz. v notranjosti hiše, v drugotnem pa še zlasti namensko: športni copat in baletni copat ipd., sta besedi cokla in cokel še posebej zanimivi, ker ne zaznamujeta zgolj obuvala, temveč imata vsak po še en pomen. Poleg najbolj znanega pomena, da je cokla “obuvalo z lesenim podplatom”, kot se lahko prepričamo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je cokla tudi “zavora, ki je obešena na verigo in se vtakne pod kolo”, torej zagozda ali pogovorno “kajla”, cokel pa “spodnji del fasade za zaščito stavbe pred vlago”. V Kamnarskem terminološkem slovarju, ki ga je tudi mogoče najti na jezikovnem portalu Fran, piše celo, da je cokel “del fasade ob vznožju objekta, ki je z namenom zaščite zida obložen ali zidan z naravnim kamnom”, njegova sopomenka pa je “podzidek”.

Medtem ko sem v otroštvu za cokel kot spodnji del stavbe slišala pogosto, se točno spomnim, da sem besedo cokla v pomenu zavora prvič prebrala na vagonu, ko sem se kot študentka začela redno voziti z vlakom. Šele takrat mi je postalo jasno, kaj pomeni “cokla razvoja” ali da je “kdo ali kaj komu ali čemu cokla ali za coklo” – zavira oz. ovira ga, mu onemogoča premikanje oz. razvijanje.

Kaj pa copata? Poznamo frazem, da je kdo copata, to slabšalno pomeni, da je miroljuben človek, ki se podreja in ne želi konfliktov, še zlasti moški v partnerskem razmerju – kot piše v Slovenskem etimološkem slovarju, so namreč copate nekoč bile zgolj žensko obuvalo, torej je copata nekdaj za moški ponos res pomenila precejšen udarec. Prvič pa sem, ko sem zadnjič pisala o šolskih copatah oz. copatih, v eSSKJ na Franu prebrala, da obstaja tudi frazem “imeti pod copato koga”, kar pomeni “imeti, držati koga v podrejenem položaju, pod nadzorom”, s primerom: “Zaradi nezaupanja v sodišča podjetja trepetajo, kaj bo z njihovimi terjatvami, in si želijo vsaj to, da bi njihove dolžnike še naprej imela pod copato kakšna agencija.” Čudno je, da copata pomeni nadzor, saj sta sodobni konotaciji na copato: mehkoba in udobnost. Čisto nekaj drugega je npr. škorenj, ki je velik in trden in pri katerem je v SSKJ primer: “ljudstvo je trpelo pod tujim škornjem”, torej pod tujo vojaško oblastjo.

Kakorkoli že, spomnim se starih fotografij, na katerih so podeželske primorske ženske v copatih, ki niso bili samo hišno obuvalo, temveč so jih nosile tudi zunaj. Sklepam, da takšna obuvala niso dolgo zdržala, še zlasti, ko površine, namenjene hoji, niso bile gladke, kot so danes asfaltirani in tlakovani pločniki ter dvorišča.

Pa še na nekaj v zvezi s coklami bi rada opozorila. Spominjam se svojega maturantskega izleta na Nizozemsko, kjer so nas lesene cokle vseh barv in velikosti kot turistični spominki zasipali na vsakem koraku, že iz otroštva pa sem se spominjala lesenih cokel z usnjenim zgornjim delom, ki so bili v 80. letih popularno in modno obuvalo za prosti čas. Do pred kratkim pa nisem vedela, da so bile lesene cokle tudi pri nas, ne le na Nizozemskem, preprosta delovna obutev kmetov in pastirjev. Zadnjič, ko sem ponovno, ne vem več katerič po vrsti, gledala slovenski film Cvetje v jeseni, pa sem jih zagledala: cokle na nogah Milene Zupančič, ko se je kot Meta skupaj z Janezom vračala s travnika. Nikoli prej jih nisem opazila, pa tolikokrat sem videla ta film! Opozorila sem nanjo tudi šestletno hčerko Martino, s katero vedno znova prebirava živopisno slikanico etnologinje Marije Makarovič Kmečka abeceda (1979), ki jo je ilustrirala Lidija Osterc in je bila last Martinine pokojne prababice, učiteljice Srečke Černe Artač (1925–2020); tam so pod črko C tudi cokle.

Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.