Srečno bralno leto 2025!
Knjigosnedki (14)
Novo leto pomeni nove začetke, novoletne zaobljube, pregled preteklega leta, za nekatere bralce pa tudi pregled bralnega leta. Koliko knjig smo prebrali? V katerem jeziku? Katere žanre? Iz katere države? Vsi ti podatki lahko postanejo prijetni spomini na najboljše (včasih pa tudi najslabše) bralne trenutke preteklih dvanajstih mesecev, na katere pogosto pozabimo. Da bi si ta postopek olajšala, sem v začetku prejšnjega leta, z dobrim namenom in pretirano mero optimizma, kupila zvezek, v katerega sem nameravala vestno zapisovati vse prebrane naslove, misli o knjigah in celo najljubše citate, pa tudi knjižne želje in ocene. Ni me presenetilo, ko sem decembra zvežček slučajno našla in ugotovila, da sem svoj bralni dnevnik izpolnjevala točno tri mesece, nato pa nanj pozabila. Da ne bi popolnoma opustila dobrih namenov, sem med počitnicami malce pobrskala po spominu in po telefonu, na hitro dopolnila seznam ter ob vsakem naslovu narisala zvezdice: eno za nepriljubljene knjige, pet pa za tiste, ki so mi bile izredno všeč. Med najljubše je tako prišel Pomladni dan Cirila Kosmača, pa tudi prvenec italijanske pisateljice Aurore Tamigio, slovenski fantazijski roman Srebrne vezi in zbirka kratkih zgodb Plagiat. Ker bi bil zapis o vseh njih predolg, sem izbrala le tri romane, ki so me najbolj zaznamovali v preteklem letu. Morda bodo tudi vam obogatili prihodnje trenutke, kot so meni obogatili tiste pretekle.
Že od otroštva sem bila očarana nad antično mitologijo, zato sem začetek leta, po nasvetu prijateljice, preživela v družbi romana Kirka pisateljice Madeline Miller. Avtorica je v svojem delu oživila dobro poznan, a pogosto nerazumljen lik iz Homerjevega epa, vendar na nepričakovan način. Njena Kirka me je prepričala, saj ni le pripoved o mitološki čarovnici preteklosti, temveč aktualna zgodba o izredno živi ženski in njenem iskanju svobode ter lastne identitete.
Zelo me je navdušila tudi junakinja romana Sveža voda za rože francoske pisateljice Valerie Perrin, Violette Toussant, čuvajka pokopališča v majhnem francoskem kraju, ki s potrpežljivostjo in nežnostjo skrbi za rože in ljudi v svojem življenju ter za svojce tistih, ki počivajo v njenem pokopališču. Čeprav so nekateri deli zgodbe težki, sem ob branju izredno uživala, predvsem zato, ker sem se počutila, kot da se z Violette pijem čaj in se sprehajam po njenem vrtu na francoskem podeželju.
Popolnoma različna izkušnja je bil fantazijski roman Postaja enajst Emily St. John Mandel, ki se dogaja v postapokaliptičnem svetu po grozljivi pandemiji. Okolje, ki ga opisuje pisateljica, je sicer neprijetno in veliko preveč podobno resničnim izkušnjam izpred nekaj let, vendar sem ob koncu branja še kar nekaj časa razmišljala o njem (in ga tudi marsikomu svetovala). Knjiga ponuja izjemen vpogled v to, kako umetniško ustvarjanje, glasba in kultura nasploh lahko postanejo ključ do iskanja smisla v življenju ter rešitev pred popolnim razčlovečenjem – sporočilo, ki je lahko dobra popotnica za novo leto. Pa srečno!
