Sprejel sem Te, Gospod

Razmišljanje po obhajilu

Utrujen, obenem vesel, da sem prehodil del poti, ki sem si jo že ničkolikokrat načrtoval v našem planinskem svetu. Čisto slučajno sem se znašel v vaški cerkvici, od koder sem imel do avta še dobre pol ure. V cerkvici je bilo nekaj vernikov. Med starejšimi ženicami so se prerivali mali otroci, ki so prostoru dali svojstven navdih. Pod korom je bila peščica mož, h katerim sem prisedel.

Maša se je začela. Name je naredil poseben vtis čas med obhajilom in po njem. Prvič sem doživel neko izredno radost, na katero nisem nikoli pomislil. Spremljava petja pri maši je vedno nekaj posebnega, še zlasti pri obhajilu. Med mašnikovim obhajilom je bila tišina. S tem je bil poudarek, da moramo v tihi molitvi moliti tudi za mašnika. V naših cerkvah je ravno obratno, saj se običajno takoj začne s petjem. Tokrat je organist počakal, da se je začelo obhajilo vernikov. Ko pa se je obhajilo končalo, so pevci s petjem prenehali. To pa zato, da se verniki lahko zahvalijo Jezusu za prihod v našo dušo, srce in telo. Tudi bogoslužno dogajanje se je umirilo, zato takrat glasba ni več potrebna, saj vsi v cerkvi čakajo, da petje utihne, da so lahko nekaj minut sami – “sami s svojim Bogom”. Vrhunec občestva pri maši je prav med obhajilom. Tedaj si je treba vzeti čas za tiho osebno zahvalo, potem pa tudi glasno s primerno zahvalno molitvijo ali pesmijo ob koncu tišine. Pomembno je, da prav ta poobhajilna pesem izraža duh občestva, da jo lahko poje vsa cerkev, ne pa samo solisti.

Pri maši smo vsi ena Cerkev, eno mistično telo z eno glavo Kristusa, ki ni razdeljen. Ta edinost se odraža prav pri obhajilu. “Ko so odpeli zahvalno pesem, so odšli proti Oljski gori.” (Mt 14,26) Tako oblikovani čas med obhajilom in po njem nas pri maši poveže in lahko tudi obogati s kakšno svežo duhovno mislijo, ki bi se nam kje drugje ne utrnila.