Šolstvo, kultura, glasba in ples

Čedad / Osrednja Prešernova proslava Slovencev v Italiji

Slovenska, italijanska in evropska himna so v nedeljo, 25. februarja 2024, pozdravile goste, ki so se zbrali v gledališču Ristori v Čedadu na osrednji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku, ki jo vsako leto prirejata krovni organizaciji Slovencev v Italiji, Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij. Kot voda, ki se zlije z vsem … je bil naslov nedeljske plesno-gledališke prireditve, posvečene Benečiji, še posebej Terski dolini, zanjo je poskrbelo Kulturno društvo Ivan Trinko v koprodukciji z Zavodom Federacija iz Ljubljane. Prešernova proslava se je v Benečijo, kjer se navezanost na slovenski jezik, kulturo in identiteto kaže pri Slovencih iz Kanalske doline, Rezije, Benečije in Terske doline, vrnila po dolgih petih letih.

Bogat kulturni dogodek, ki je potekal pod pokroviteljstvom predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar, predsednika Republike Italije Sergia Mattarelle in Občine Čedad, je povezovala mlada Benečanka, predsednica Društva mladih Slovencev v Italiji DM+ Katja Canalaz. Slavnostna govornica nedeljske osrednje Prešernove proslave je bila mlada Devinčanka, slovenistka Nina Pahor. Nina je mlada raziskovalka na Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. V raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z briškim narečjem, sodeluje tudi pri pripravi Slovenskega in Slovanskega lingvističnega atlasa. Govor je kot mlada raziskovalka začela s predstavitvijo narečij, ki se govorijo pri nas, med Slovenci iz Italije. Poslušalcem se je govornica namreč najprej želela predstaviti tako na osebni kot na strokovni ravni in že z uvodom prepričala, da je letošnja izbira glavne govornice povsem upravičena. “Na tem zahodnem pasu slovenskega jezikovnega ozemlja, ki se nahaja v Republiki Italiji, se v smeri od severa proti jugu govorijo sledeča narečja: ziljsko narečje v Kanalski dolini, rezijansko narečje v Reziji, tersko narečje v Terski in Karnajski dolini, nadiško narečje v Nadiških dolinah, briško narečje v Brdih, kraško narečje na goriškem Krasu in na delu tržaškega Krasa, ki sega od Devina do Proseka, notranjsko narečje od Proseka do Bazovice vključno s Trstom ter rižansko podnarečje istrskega narečja v Bregu in Miljah.” Uvodne besede je namenila še predstavitvi rojstva našega jezika in pojasnilu, zakaj sploh govorimo različna narečja. Predstavila je tudi svojo življenjsko in študijsko pot. Nina je višješolski študij dokončala na klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu, izobraževanje pa nadaljevala v Ljubljani, kjer je doštudirala slovenistiko, primerjalno slovansko jezikoslovje in primerjalno (indoevropsko) jezikoslovje. “Če se ozrem nazaj na svojo prehojeno pot, vidim, da sem pravzaprav opravila pravi cursus honorum na področju slovenskega jezika.” Vsi ti dosežki in življenjski podvigi ter priložnost biti glavna govornica na takem dogodku ne bi bili možni, če se ne bi šolala v svojem maternem jeziku, je pojasnila Nina Pahor. V osrednjem delu slavnostnega govora se je dotaknila pereče in nujne teme – šolstva. “Odločila sem se, da se bom posvetila temi, brez katere bodo vsi nadaljnji pogovori in govori o slovenski kulturi, narodni zavesti in gospodarstvu nekoč zaman. Čutim, da moramo na tem področju nekaj nujno ukreniti, in to zdaj, če želimo, da naša skupnost po celotni zemljepisni širini našega poselitvenega prostora preživi.” O problematiki šolstva, o kateri se v naši skupnosti veliko govori, je Nina Pahor podala oster, resničen in iskren pogled: opozorila je, da brez urejenega šolstva ne bo mogoče vzgojiti in izobraziti novih kadrov in bo torej vsak nadaljnji pogovor “o vsaki drugi tematiki brezpredmeten, saj v prihodnosti sploh ne bomo imeli ljudi, ki se bodo s temi tematikami lahko spopadali”. Danes je ena glavnih težav v našem šolstvu, kako ravnati v razredu ob vse večjem številu neslovenskih otrok, ki se vpisujejo v slovensko šolo in ki zaradi slabšega znanja jezika otežujejo pouk. Velika pozornost je namenjena tudi pomanjkanju učnega osebja, še hujša s tem povezana problematika pa je priznavanje študijskih nazivov, pridobljenih v Sloveniji. Na te težave že dalj časa opozarja Klub zamejskih študentov, je spomnila govornica, ki z veseljem tudi opaža, da se na tem področju nekaj vendarle premika, saj sta do zdaj stekla že dva delovna sestanka strokovnjakov obeh držav na to temo. Veliko pozornost je treba torej nameniti ustrezni zamenjavi kadrov, ki so dragoceni, saj jih na naših šolah potrebujemo. Pahorjeva namreč opozarja, da je pravi čas za to zdaj. “Če bomo odlašali, bo naša skupnost izgubila izobražene mlade kadre, ki se bodo zaposlili drugje, in s tem zamudila edinstveno priložnost, da generacijo izjemnih profesorjev nadomesti z novo generacijo v slovenščini izobraženih mladih, ki bodo še naprej skrbeli za kakovostno poučevanje naših najmlajših.” Na Videmskem pa je šolska stvarnost v primerjavi s Tržaško in Goriško povsem drugačna. Spomnila je, da letos poteka 40. obletnica dvojezičnega šolstva v Špetru. Visoka obletnica ponazarja vnemo, zagon, vero in zaupanje vseh tistih, ki so takrat začeli ta projekt v tako negotovih okoliščinah. Špetrska dvojezična šola je sicer postala eno najpomembnejših središč slovenskega življenja v Benečiji. Situacija pa je nekoliko slabša v Terski in Karnajski dolini, Reziji in Kanalski dolini, je dejala raziskovalka. Spomnila je, da je z letošnjim šolskim letom stekel eksperimentalni pouk v slovenskem jeziku v šolah v Kanalski dolini. Ko govorimo o tej situaciji, moramo pomisliti, da se slovenščina na tem prostoru v celi drugi polovici prejšnjega stoletja ni več pojavila v šoli in si v zadnjih 25 letih s težavo utira pot med šolske klopi. Ko pa govorimo o eksperimentalnem pouku, ne govorimo o pouku v slovenskem jeziku ali dvojezični obliki, temveč le o pouku slovenskega jezika, kar občutno zmanjšuje možnosti, da učenci jezik zares usvojijo, in hkrati ugled jezika, ker ga postavlja na raven tujih jezikov, je pojasnila. “Ali ne bi tudi v Kanalski dolini, kjer je slovenski jezik, tudi knjižni, že zgodovinsko prisoten, zaslužili vsaj dvojezičnega slovensko-italijanskega pouka? Pri tem je treba tudi opozoriti na vprašanje načina poučevanja ali točneje načina financiranja tega poučevanja v okviru italijanskega državnega šolskega sistema.” Rezija, kjer je situacija nekoliko drugačna, pa je po mnenju govornice edina izmed naših dolin, v kateri je nujno najprej vzpostaviti pouk v narečju oz. pouk narečja. Ob odsotnosti slovenskega knjižnega jezika se je tu kljub vsemu uveljavila bogata besedilna tradicija v lokalnem slovenskem narečju, ki je v letih pridobilo status t. i. pisnega narečja. Kar se tiče Terske in Karnajske doline, za slovenski utrip v vaseh, kjer se govori tersko narečje, skrbijo samo kulturna društva in druge organizacije, kot je v intervjuju za deželno omrežje RAI povedal Igor Černo. “Kako lahko pričakujemo, da bo slovenski jezik tu preživel brez ustreznega pouka? Ti kraji so pod velikim pritiskom retorike lokalnih oblasti, ki bi želeli, da bi se tersko narečje obravnavalo kot poseben jezik, ločen od slovenskega.” Dejstvo je torej, da v Terski dolini potrebujemo tako obliko šolanja, kot jo imamo v Špetru oz. dvojezični slovensko-italijanski model, v katerem polovica pouka poteka v knjižni slovenščini, lokalno narečje pa otroci spoznavajo v neformalnem okolju.

Nujno je torej rešiti problem pomanjkanja kadrov in ustvariti ustrezne pogoje za kontinuirano financiranje slovenskega pouka v krajih na Videmskem. “Italijanski šolski sistem nam je dolžan nuditi to pravico in mi sami moramo poskrbeti za to, da si to pravico izborimo. Samo tako bomo lahko zagotovili kontinuirano šolanje svojih otrok v svojem jeziku in ustvarili jamstvo za naš obstoj tudi v prihodnje.” Govornica se je vprašala tudi, zakaj se to še ni zgodilo. Po njenem mnenju se preprosto nismo zmožni spopasti s tem problemom ali pa je situacija na Videmskem že tako brezupna, da se nikomur ne zdi vredno vlagati energije v vzpostavitev sistematičnega šolanja v slovenščini za slovensko skupnost, ki je tako ali tako že obsojena na propad. Nina Pahor, mlada zamejka in mlada raziskovalka, je s svojimi besedami, ki so vendarle polne upanja, odprla oči vsej javnosti in iskreno povedala to, česar si verjetno nihče, ki precej presega njena leta, še ni upal povedati, kot “Bog zapove”.

Sledila je plesna uprizoritev v sedmih slikah: Prolog – Tema, Reka je vedno tam, Žalost, Mladi pastir, To, od česar se je človek vedno oddaljeval skozi čas, Ponavljajoča se mladost in Kot voda, ki se zlije z vsem. Uprizoritev z zanimivim spojem plesa in besede predstavlja vprašanje različnih možnosti in načinov našega (so)obstoja ter razumevanja širšega konteksta našega “biografskega časa”. Motiv pravljice Srebreca nu pastir je v predstavi povezan s temo želje in prikazuje naravo kot nekaj nadčloveškega. Za režijo, scenarij in koreografijo je poskrbela Andreja Rauch Podrzavnik, za avtorsko glasbo in izvedbo Christopher Benstead, za besedilo in glas Aljaž Škrlep, za oblikovanje in izdelavo scene Martin Podrzavnik, za fotografijo Nada Žgank, plesalci so bili Bojana Robinson, Jerneja Fekonja in Valtteri Keinänen, zapel je zbor Barski oktet, za zamisel in koordinacijo pa sta poskrbeli Donatella Ruttar in Iole Namor.

Na osrednji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku sta predsednik SSO Walter Bandelj in predsednica SKGZ Ksenija Dobrila podelila priznanji, ki ju krovni organizaciji že več let podeljujeta kulturnim ustvarjalcem in družbeno-kulturnim delavcem. Letošnji nagradi sta prejela rezijanska družbeno-kulturna delavka Luigia Negro in steber tržaškega Radijskega odra Franko Žerjal. Luigia Negro ima velike zasluge za kulturni in družbeni razvoj doline Rezije ter za njeno polno umestitev v okvir slovenske manjšinske skupnosti v FJK. Franko Žerjal je kulturni ustvarjalec, profesor likovne umetnosti, režiser, gledališki in radijski ustvarjalec, ki je znal na vseh področjih svojega delovanja vedno privabljati mlade ter jih spodbujati k samostojnemu ustvarjalnemu snovanju. Umetnina, ki sta jo prejela nagrajenca, je nastala po zamisli Andreja Pisanija. Na stiliziranem listu ima vrezan simbol trte, ki posreduje smisel rasti in rodovitnosti.