V vojni ni zmagovalk
V ljubljanski Drami predstava po knjigi Vojna nima ženskega obraza pretresljivo oživlja zgodbe žensk v drugi svetovni vojni in njihovo težko povojno vrnitev v družbo
Beloruska pisateljica in novinarka Svetlana Aleksijevič je zaslovela kot izvrstna poslušalka in pretanjena opisovalka, ki s pomočjo skrbno zasnovanih intervjujev daje glas trpečim v vojnah in drugih tragedijah današnjega časa; za svoj literarno-dokumentarni opus je leta 2015 prejela tudi Nobelovo nagrado za književnost. Njena zbirka pričevanj Vojna nima ženskega obraza je v slovenskem prevodu izpod peresa Janija Rebca že leta 2020 izšla pri založbi Goga, letos pa je po tej knjižni predlogi zaživela zadnja uprizoritev sezone na malem odru ljubljanske Drame. Istoimensko dramatizacijo je podpisala Špela Frlic, ki je bila obenem dramaturginja uprizoritve, režirala pa jo je makedonska režiserka Biljana Radinoska, ki se prvič predstavlja na slovenskih odrih.
V predstavi se prepletajo pretresljive zgodbe žensk in deklet, tudi zelo mladih, ki so se med drugo svetovno vojno pridružile sovjetski vojski in v njej prevzele različne vloge – bile so ostrostrelke, pilotke, mehaničarke, tankistke, bolničarke, kirurginje … Vloge, ki so v tistem času še izraziteje kot danes veljale za izključno moške, kar posebej pride do izraza v povojnem času. Zgodbe oziroma pričevanja zajamejo daljše obdobje: šesterica igralk začne s pripovedmi o tem, kako so se mladenke ob izbruhu vojne iz raznolikih vzgibov priglasile v vojsko, nadaljuje z njihovimi pretresljivimi doživetji s prvih bojnih črt in zaključi z obdobjem po koncu bojev, ki pa ni nujno tudi konec trpljenja. Domači so moške sprejeli kot zmagovalce, od žensk pa so pogosto zahtevali, da skrivajo odlikovanja in zamolčijo svojo “burno preteklost”, saj bi jim le to omogočilo, da spet zaživijo v družbi kot spoštovanja vredne dame. Naslov Vojna nima ženskega obraza torej izvrstno strne bistvo uprizoritve, ki razgalja plati vojne, ki jih zgodovinopisje običajno zamolči. Obenem pa nas opominja, da v vojni ne more biti zmagovalcev, saj v vojni ni človečnosti: naj gre za vojaka ali vojakinjo, vsak mora, kot slišimo v eni od replik, zato, da vojno preživi, le napol ostati človek in napol zver.
Iz knjige, v kateri je zbranih okrog petsto intervjujev, je Špela Frlic odbrala in prepletla drobce iz karseda raznolikih pričevanj in tako ohranila značilno polifonost pisanja Svetlane Aleksijevič. V zahtevni vlogi pripovedovalk, ki se v dobro uro trajajoči predstavi vseskozi izmenjujejo, so se izkazale Iva Babić, Barbara Cerar, Silva Čušin, Eva Jesenovec, Vanja Plut in Maja Sever. Režiserka se je odločila za skoraj povsem frontalno pripovedovanje: šesterica igralk je razvrščenih za dolgo konferenčno mizo scenografinje Maruše Mali. Po zaslugi dobre interpretacije prav vseh nastopajočih, ki zgodbe podajajo s pravšnjo mero čustvenosti, ne da bi zapadle v patetiko, se pričevanja dotaknejo gledalcev in jih nemalokdaj pretresejo do kosti, kljub temu pa v uprizoritvi pogrešamo nekaj več razgibanosti. Šele v drugem delu se na odru zgodi nekaj premikov, ko se igralski zasedbi pridružijo članice vokalne skupine, ki je vadila pod taktirko Alenke Podpečan. Pevke se najprej pojavijo le kot sence, nevidni glasovi izza zavese, šele na koncu tudi stopijo pred občinstvo; zaradi enoličnih rjavih oblačil kostumografinje Jelene Proković spominjajo na prikazni iz vojne preteklosti.
Najmočnejši so trenutki, ko se igralke, četudi subtilno, odzivajo druga na drugo: ko na primer katero tolažilno potrepljajo po rami ali ko si z grenkimi nasmeški izkazujejo razumevanje. Tovrstne interakcije bi si želeli še več, saj ravno ta gledališko uprizoritev najizraziteje razlikuje od literarne mojstrovine. Obenem pa tihi izrazi podpore med sotrpinkami gledalcem podajajo še eno pomembno sporočilo: vsi jih lahko oziroma jih moramo poslušati, toda samo kdor je vojno doživel na lastni koži, lahko zares razume.
