Šolske copate in šolski copati
Jezikovnica (237)
Dnevi so vse krajši, noči vse daljše, prvega septembra se je začela meteorološka jesen, ki napoveduje tudi začetek šolskega pouka. Prestopiti šolski prag pa vsaj za učenke in učence pomeni preobuti se v šolske copate. Kaj torej mora poleg vseh ostalih šolskih potrebščin biti v šolski torbi, šolske copate ali šolski copati? Ko si jih šolarke in šolarji obujejo, to ni važno, obujejo si namreč šolske copate. V tožilniku (obuti si koga ali kaj) sta končnici tako za moški spol (copat, copati) kot za ženski spol (copata, copate) enaki, obujejo si torej šolske copate. V imenovalniku, ko odgovarjamo na vprašanje, kdo ali kaj je, torej: kaj mora biti v šolski torbi, pa vidimo, da je med besedama copata in copat razlika. Seveda se takoj prikrade vprašanje, katera beseda je ustrezna oz. pravilna. Kratek in jedrnat odgovor na to vprašanje je: obe sta pravilni oz. ustrezni. In dodaten napotek: treba ju je rabiti poenoteno oz. se držati načela enotnosti. To pomeni, da če se odločimo za ženski spol (copate), v enem besedilu ne mešamo z moškim spolom (copati), in seveda obratno. Oglejmo si zdaj podrobneje nekaj več podatkov o besedah copata in copat.
Samostalnika copata in copat sodita v skupino samostalnikov, pri katerih sta se pri prevzemanju izoblikovali dve obliki, ki se razlikujeta po spolu: poleg copate, ki je starejša oz. prvotnejša, in copata, ki je sodobnejši, so taki vsaj še naslednji pari (verjetno jih je še več, pa se jih zdaj ne spomnim): cokla – cokel, peleta – pelet, cigareta – cigaret, pedal – pedala; o slednjih sem nekoč v Jezikovnici že pisala in takrat zapisala, da te skupine samostalnikov, v kateri imamo po dve besedi, od katerih ima vsaka svoj spol, ne smemo mešati s skupino samostalnikov, kjer ima ena beseda dva spola: taka sta npr. samostalnika jagned (tisti jagned, tista jagned) in vodja (tisti vodja, tista vodja) pa tudi pot v pomenu steza (tista pot in zastarelo: tisti pot).
Kot se lahko poučimo v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja na jezikovnem portalu Fran (pa tudi v geslu v eSSKJ, prav tako na portalu Fran), je copata prevzeta iz italijanščine, natančneje iz beneške italijanščine: “zapàte ‛sandala, copata’, kar ustreza knjiž. it. ciabatta ‛copata, ponošen čevelj’. It. beseda je izposojena iz vzhodnih jezikov, perz. čäbät, tatar. čabata ‛opanka iz ličja’. Iz navedenega tatar. vira je še npr. nar. rus. čóbot ‛vrsta škornja’.”
Kaj pa copata ali copat sploh pomenita, kaj označujeta? Tako pri copati kot copatu je razlaga v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ista: “udobno obuvalo, navadno za doma”. Razlaga v eSSKJ je natančnejša, saj pravi še: “obuvalo sploh, zlasti za določen namen”. Vemo namreč, da copati niso le hišni, temveč so v sodobnem času še zlasti poznani športni copati, ki jim pogovorno rečemo superge, adidaske ali teniske. Tudi superga je prevzeta iz italijanščine, in sicer izhaja iz zemljepisnega lastnega imena vzpetine nad Torinom, po kateri je bila poimenovana tovarna športne obutve in opreme, ustanovljena 1911 – tudi to izvemo v Slovenskem etimološkem slovarju. In še, da je tudi cokla prevzeta iz italijanščine: “zoccolo ‛cokla, opanka’ […], kar se je razvilo iz lat. socculus, manjšalnice od soccus ‛vrsta lahkega čevlja’”.
O copati in cokli še nismo rekli zadnje besede, obe besedi sta namreč zanimivi tudi s frazeološkega vidika, o čemer v kateri od naslednjih Jezikovnic.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
