Slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita

Ob stoti obletnici koroškega plebiscita Andrej Rahten predstavlja dveletno obdobje po razpadu habsburške monarhije. Študije in slikovno gradivo prinašajo vpogled v vestno rekonstruirano obdobje, ko so osebna in politična navzkrižja povzročala nemirno dogajanje na obeh straneh meje ter na področju politične diplomacije v Evropi po prvi svetovni vojni.
Monografija, katere izid sovpada s stoto obletnico koroškega plebiscita, podrobno predstavlja dveletno obdobje (1918–1920) po razpadu habsburške monarhije. V ospredje postavlja slovensko-avstrijske odnose, ki jih umesti v širšo mednarodno perspektivo. Tema je tako obravnavana z družbenopolitičnega gledišča, ki ga dopolnjujejo drobci iz vsakdanjega življenja, za katerega se v monografiji ugotavlja, da ga je politično dogajanje zaznamovalo in tudi preoblikovalo.
Pred stoletjem se med Slovenci in Avstrijo niso izoblikovale zgolj geografske meje. Med oblastmi v Ljubljani in oblastmi na Dunaju – ki je za Slovence po več stoletjih skupnega bivanja v državi skorajda čez noč postal prestolnica tuje države, ki so jo mnogi videli celo kot sovražno – je nastala vrsta političnih in povsem življenjskih sporov. Osebna in politična navzkrižja je krepilo nemirno dogajanje na obeh straneh meje, predvsem pa na meji, od koder je dogajanje v monografiji s pomočjo natančne študije virov vestno rekonstruirano in je dokaz, da so povsem “lokalni” problemi lahko imeli nadregionalni vpliv.
Monografija tako podrobno obravnava jugoslovansko-avstrijska razmerja v luči razmejitvenega vprašanja, pri čemer se osredotoča tako na koroško kot štajersko razmejitveno problematiko, kjer pridejo v ospredje mirovna pogajanja na pariškem diplomatskem parketu in vojaški spori. Mejno žarišče je podkrepljeno z bogatim arhivskim in fotografskim gradivom, ki je plod celostnih raziskav v avstrijskih in slovenskih zgodovinskih arhivih.
Študija prinaša uvid v slovensko-avstrijske odnose v letih po razpadu habsburške monarhije, kjer celoto sestavlja premišljena sinteza zgodovinskih akterjev, političnih ozadij, diplomatskih spletk in raznovrstnih prerekanj. Čeprav znanstveno vedenje o obravnavanem dveletnem obdobju že prej ni bilo skromno, avtorjeva študija dokazuje, da je bilo še marsikaj neznanega in neodkritega.
O avtorju
Red. prof. dr. Andrej Rahten se je rodil 4. marca 1973 v Celju. Po končani celjski gimnaziji se je leta 1991 vpisal na študij zgodovine na Univerzi v Ljubljani. V študijskem letu 1994/1995 je kot štipendist ustanove Österreichischer Akademischer Austauschdienst študiral na Univerzi v Celovcu. V okviru podiplomskega študija je več mesecev raziskoval v dunajskih arhivih, kot štipendist Deutscher Akademischer Austauschdienst pa tudi na Jugovzhodnem inštitutu v Münchnu. Leta 1998 je na Univerzi v Ljubljani napisal magistrsko nalogo Federalistični koncepti v politiki habsburške monarhije na Balkanu 1908–1918. Od leta 1999 je deloval na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), leta 2000 pa na Univerzi v Ljubljani obranil doktorsko disertacijo z naslovom Dr. Janko Brejc (1869–1934). Politična biografija. Za disertacijo je bil nagrajen z zlatim znakom ZRC SAZU. Leta 2001 se je zaposlil na ministrstvu za zunanje zadeve. V letih 2004–2008 je bil svetovalec za zunanjo politiko v kabinetu predsednika vlade, nato pa se je vrnil v akademski svet. Diplomatsko pot je nadaljeval leta 2013, ko je nastopil mesto veleposlanika Republike Slovenije na Dunaju.
Za svoje veleposlaniško delo je prejel veliki zlati častni znak za zasluge za Republiko Avstrijo na traku in posebno priznanje župana mesta Dunaj. Zdaj je znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU in redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.
Od leta 2019 je tudi dopisni član Avstrijske akademije znanosti.
Odlomek iz knjige
Ključna odločitev na poti do samostojne slovenske države je bila prav tako sprejeta na plebiscitu, ki je bil izpeljan skoraj natanko 70 let za koroškim. V obeh primerih je bila ena od izbir Jugoslavija: prvič kot alternativa avstrijski republiki in drugič samostojni Sloveniji. Koroški Slovenci so – kljub vsem tranzicijskim težavam po razpadu habsburške monarhije, vztrajnim aktivnostim nemško govorečih sodeželanov in nenaklonjenosti večine mednarodnih akterjev – dobili leta 1920 vsaj pravico do izbire. Primorskim rojakom, podobno kot se je to zgodilo južnotirolskim Nemcem, ta zaradi italijanskega nasprotovanja plebiscitu sploh ni bila dana. A tudi večina Slovencev, ki se je po prevratu 1918 po zaslugi hitrih odločitev pretežno srbofilsko usmerjene politične elite znašla v novi državi, je pri “prvi odločitvi za Jugoslavijo” ni imela. Referendumsko pravico do izbire državnega okvira je slovenska narodna večina dobila šele po padcu berlinskega zidu, skoraj tik pred iztekom 20. stoletja. (Str. 467)
Knjiga je trdo vezana, obsega 496 strani in je izšla v sozaložbi Celjske, Celovške in Goriške Mohorjeve družbe. Cena: 35 evrov

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme