Slovenski Triglav v Clevelandu
Spomin na svoj življenjski razpon je dr. Karl Bonutti zaupal pisani besedi, ki ji je v sodelovanju z nečakinjo Kamile Bonutti Hajdinjak dal končno obliko v knjigi z naslovom Med izbiro in zgodovino – Spomini goriškega Slovenca. Publikacijo so Goričani že spoznali na “srečanju pod lipami”. Predstavitev knjige Goriške Mohorjeve družbe, ki je bila v sklopu Poletnih večerov pod zvezdami v sejni dvorani občinskega sveta v Nabrežini v soboto, 18. julija, pa je ponudila možnost, da se tudi tržaško občinstvo neposredno sooči z življenjsko izkušnjo človeka, ki ga je usoda popeljala iz rojstne Bukovice preko akademske kariere v ZDA do visoke službe v sklopu tedaj še mlade slovenske diplomacije.
Po uvodnih besedah občinske odbornice za kulturo Marije Brecelj se je z dr. Bonuttijem pogovarjal tajnik založbe Marko Tavčar. Čeprav se je v njunem dialogu zrcalila vsebina prejšnjih predstavitev, je bila v Nabrežni beseda usmerjena v razkritje nekaterih drugih vidikov oziroma detajlov življenja Karla Bonuttija. Pripoved pa se je vsekakor začela s spominom na “vaško idilično okolje” v otroških letih, ki mu je sledilo goriško obdobje. V posoškem mestu se je obzorje intelektualnega in družbenega izkustva dr. Bonuttija neizmerno povečalo. Doma so namreč vedeli, da bo dober šolski sistem omogočil mlademu Karlu dovršeno izobrazbo. Tako je tudi bilo. Gost je naglasil predvsem vročo narodnostno dejavnost goriških Slovencev, ki so v tedanjem predfašističnem obdobju močno prispevali k temu, da je Gorica bila po Ljubljani in Mariboru največje slovensko središče: “Tako bogato okolje te je po naravni poti spodbujalo, da se vanj vključiš”, je dejal in poudaril, da je bila Gorica takrat tudi pomembno bogoslovno središče. “Imeli smo izjemne duhovnike, g. Reščiča, ki je deloval pri sv. Ivanu, g. Pavlico, msgr. Juvančiča, g. Humarja, msgr. Klinca, msgr. Setničarja, čigar vzgojne sposobnosti so bile ključnega pomena v kovanju moje osebnosti”, je dejal dr. Bonutti, ki se je s hvaležnostjo spomnil tudi prof. Pepija (Joška) Bratuža, brata Lojzeta Bratuža, in prof. Antona Kacina. Usodnega pomena pa je bil za dr. Bonuttija g. Alfons Čuk, ki je bil svojčas podravnatelj goriške gimnazije in bogoslovja: na njegovo priporočilo se je Karl Bonutti odločil za odhod v Združene države Amerike. Takrat se je to zdela začasna rešitev, ki je sledila univerzitetnemu študiju v Švici. “Zagotavljal mi je, da se bom domov vrnil takrat, ko bo jugoslovanski režim mimo”. Dejansko je tako bilo, sicer po mnogih desetletjih …
Odločitev za izseljeništvo je bila premišljena, a vendar sprejeta na podlagi izrednih okoliščin. Žena Karla Bonuttija, gospa Hermina, je bila učiteljica na Katinari, zaradi izseljeniških dinamik sta se odločila, da se bosta takoj poročila, kar je omogočilo skupno nastanitev onkraj luže. V Bonuttijevi ‘začetni ameriški zgodbi’ imajo velik vpliv razpleti svetovne zgodovine. “V Clevelandu sem se znašel slučajno. Sprva je bilo določeno, da bi se nastanil v New Yorku”, je dejal. Obrazložil je, da mu je g. Čuk zagotovil službo v sklopu organizacije Free Europe, se pravi v raziskovalnem središču s sedežem v nebotičniku Empire State Building, ki je za ameriške državne institucije zbiralo in analiziralo podatke glede komunističnih dinamik v sklopu držav vzhodnega bloka. “Ko se je s Kominformom končalo zavezništvo med Titom in Stalinom, je jugoslovanski oddelek pri organizaciji propadel in moje usluge niso bile več zaželene”, je dejal avtor knjige. Ameriška začetna izkušnja je bila tako za dr. Bonuttija še kar trda. Ni mu bilo niti lahko sprejemati svojega statusa političnega izseljenca (bil je namreč na spisku oseb, ki so jih hotele jugoslovanske oblasti likvidirati): “Položaj političnega izseljenca je v tujini bistveno drugačen od položaja osebe, ki se za tako potezo odloči zaradi gospodarskih okoliščin”, je grenko pripomni. V Clevelandu je spoznal čisto drug svet, ki ga je vsekakor spodbujal, da bi standard svojega življenja in življenja svoje ljubljene družine nenehno izboljševal. Ob napornem delu v tovarni je tako magistriral iz ekonomije in si na tak način odprl vrata v ameriški akademski svet. Kot profesor je svojo univerzitetno kariero opravljal na clevelandski državni univerzi. V svojih plodnih akademskih letih si je močno prizadeval, da bi stkal čim bolj razvejeno mrežo univerzitetnih in vsestranskih kulturnih izmenjav z matično domovino. Nenehno je iskal pomoč pri clevelandskih izseljeniških rojakih, ki pa so bili močno polarizirani med t. i. staroselce in novoselce, ki so v Ameriko prišli zaradi političnih razlogov: trenja je bilo do take mere, da se nekateri povabljenci niso udeležili sprejema z ljubljanskim nadškofom Šuštarjem, “češ, da prihaja iz Jugoslavije …” Dejansko si je sam na podlagi nepristranskega narodnjaškega duha vedno prizadeval za to, da bi ameriški Slovenci v Clevelandu čim več sodelovali.
V 80. letih je bilo čutiti, da se položaj v Sloveniji spreminja. “Urednik časnika Ameriška domovina, prof. Vinko Lipovec, me je spodbujal, naj navežem čim bolj plodne stike zlasti na akademski ravni. To sem storil tudi s pomočjo tedanjega jugoslovanskega konzula slovenskega porekla Iva Vajgla. Ko je naša matična domovina končno stopila na demokratična tla, je dr. Bonutti prestopil prag slovenske diplomatske službe. Najprej prav v Clevelandu, nato pa kot veleposlanik pri Svetem sedežu. Močno si je prizadeval za drugi prihod papeža Janeza Pavla II. v Maribor ob proglasitvi za blaženega Antona Martina Slomška. “Res je, da je bil njegov prihod deloma moj dosežek, toda sam papež je odločil, da se vrne v Slovenijo. Ljubil jo je in je dobro vedel, da smo Slovenci najmanjši slovanski narod”.
Na nabrežinskem srečanju je dr. Bonutti namenil prisrčen spomin nekdanjemu ljubljanskemu nadškofu Gregoriju Rožmanu, ki je bil celo življenje zaničevan zaradi odnosa do medvojnih dinamik. Za nekdanjega diplomata je bil cerkveni dostojanstvenik človek, ki se je žrtvoval za narod in za Cerkev. V času vojne, ko je partija likvidirala mnoge vidnejše družbene voditelje, je ostal edina osebnost v Sloveniji z določenim vplivom. “Odkrito je zavračal komunistično ideologijo, saj je bila taka uradna usmeritev Svetega sedeža, ni pa zavračal ljudi, ki so bili povezani s komunistično stranko in so potrebovali pomoč. Pomagal je vsem, tudi komunistom”, je dejal in odločno demantiral tezo, po kateri je nadškof iz Slovenije zbežal. “5. maja 1945 se je odzval na vabilo celovške škofije na razgovor o nadaljevanju dušnopastirskega dela na zasedenem območju: v Celovec je šel zato, da bi rešil svojo nadškofijo. Zgodilo pa se je, da ga je šofer naslednji dan proti njegovi volji odpeljal proti zahodu …” Dr. Bonutti je msgr. Rožmana spoznal takoj, ko je prišel v Cleveland. Tam se je začela njuna tesna naveza, ki je obrodila marsikatero dobro potezo v prid rojakom: tudi na Goriškem, kjer je bilo mogoče na podlagi finančne pomoči ameriških Slovencev zgraditi Katoliški dom. A o tem je bil že govor ‘pod lipami’…
IG
