Pisanje kot iskanje zgodb iz resničnega življenja, Mateja Gomboc o knjigah za vse generacije

Gorica je naslov knjige, ki jo je napisala novogoriška avtorica Mateja Gomboc. Središče romana je mesto, ki ga tok zgodovine razdeli na italijansko Gorico in jugoslovansko Novo Gorico. Razburkano obdobje osemdesetih let opazujemo skozi zgodbe in pogled štirih žensk: Ajdovke Mateje, Furlanke Pine, Goričanke Dore in Lili, Pinine hčerke. “S to knjigo sem se veliko ukvarjala. Začelo se je osebno, saj sem želela napisati zgodbo tete, mlade učiteljice v povojni Gorici, in Furlanke, ki je po letu 1947 zaradi nove meje ostala v Jugoslaviji. Ti dve zgodbi sta se mi v glavi uredili v večplastno pripoved, obraz Gorice,” je razložila avtorica na dogodku z naslovom Aperitiv med knjigami, ki je potekal v prostorih Katoliške knjigarne na goriškem Travniku v sredo, 8. Aprila. Ženski, “dami”, o katerih piše, sta bili prijetni, mili, spravni, “prava alegorija Gorice”. Pisanje romana je od nje zahtevalo veliko raziskovanja, študija, pogovorov in sprehodov po mestih, saj temelji zgodba na zgodovinskih dogodkih. Pri delu so ji pomagali tudi goriški zgodovinarji, arhitekti, kustosi v muzejih, umetniki in kulturniki. Pisateljica, profesorica in prevajalka je avtorica še številnih drugih knjig. Napisala je več učbenikov, delovnih zvezkov, mladinskih romanov in knjig za otroke. Predvsem o delih, namenjenih mladim in najmlajšim bralcem, se je na literarnem večeru sproščeno pogovarjala s Tamaro Kosič.

Od leta 2012 je Mateja Gomboc izdala osemnajst knjig za otroke in mladino, med njimi romane, zbirke kratkih zgodb in slikanice. Dejala je, da se med pisanjem vseskozi opira na svoje življenjske izkušnje, tudi to, kar si izmišljuje, izhaja iz njej znanega sveta. Navdih za oblikovanje živalskih likov recimo prav tako najde v znanih osebah – hudomušno je priznala, da je pes Mak iz knjige Stric pes zelo podoben njenemu možu. Stric pes je slikanica, ki je v šolskem letu 2024/2025 izhajala v reviji Galeb, v knjižni obliki pa jo je lani izdalo Založništvo tržaškega tiska (ZTT). Veliko živali, ki imajo v knjigah Mateje Gomboc vsaka svoj značaj, nastopa v knjigi Vse živali družine Cmok. Avtorica v tem delu z zabavno pripovedjo o deklici, ki si želi hišnega ljubljenčka, sporoča, da je treba biti vztrajen, včasih pa ti na pomoč lahko priskoči tudi kakšno naključje. Prav kmalu družina Cmok šteje toliko človeških in živalskih družinskih članov, da jim hiša postane pretesna. Gostja večera je povedala, da se je pri ustvarjanju značajev treh sester, ki nastopajo v knjigi, navdihnila pri značajih svojih treh hčera. “To je verjetno moja najbolj avtobiografska knjiga – v njej je skoraj vse res, verjetno imamo mi doma še kakšno žival več …” je priznala pisateljica, ki je napisala tudi nadaljevanje te zgodbe.

Knjiga Vse živali družine Cmok je bila v šolskem letu 2025/26 izbrana za tekmovanje za Cankarjevo priznanje za 4. in 5. razred, roman Balada o drevesu pa v projektu Rastem s knjigo za 1. letnik srednjih šol v letu 2022/23. Za to knjigo je Mateja Gomboc prejela nagrado desetnica, ki jo za najboljše delo otroške in mladinske književnosti podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi mlade Ade, violinistke, ki jo nekega dne doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Skozi pripoved bralec počasi spozna njuno čudovito ljubezensko zgodbo, pa tudi njuni življenjski zgodbi pred tem ter Majkove psihične težave. Balada o drevesu je močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. Pri pisanju zgodbe je avtorici pomagala hčerka Klara, ki je violinistka in je uglasbila Adino pesem.

S Tamaro Kosič se je avtorica pogovarjala tudi o krasnih ilustracijah, ki bogatijo njene knjige, o romanu Sposojena babica Štefi, v katerem opisuje dogodivščine, ki jih doživljajo otroci družine Hrastar skupaj s “sposojeno babico”, ter o delu Preveč zvezd. V obeh knjigah se avtorica dotakne aktualnih tem, kot so zasvojenost s tehnološkimi sredstvi, težave s samopodobo in druge duševne stiske, ki jih danes doživljajo najstniki. “Pisatelj ne sme moralizirati, lahko pa odpre razmislek o marsikateri tematiki,” pravi avtorica.

Mateja Gomboc je tudi prevajalka, v slovenščino je prevedla več knjig italijanskega avtorja Alessandra D’Avenie, kmalu pa bo izšel še prevod dela Resisti cuore. O slednjem je priznala, da je kar težko prevedljivo, saj se avtor “rad poigrava z besedami” in take besedne igre so za prevajalca pravi izziv. Odraslim je namenjena zbirka kratkih zgodb Zavladati vetru, v kateri prevladujejo ženske protagonistke. Avtorica je ugotovila, da je večina glavnih junakov v njenih knjigah žensk, saj želi izpostaviti čutenje, ki ga je “pripisala ženskemu principu”.

Značaje posameznih likov v glavnem določi že pred začetkom pisanja knjige, med nastajanjem zgodbe pa se lahko spreminjajo. Spreminja se tudi jezik, slog Mateje Gomboc. Pisateljica skrbi, da je njen jezik lep, zlasti pa primeren za bralca, ki mu je knjiga namenjena. “Ko pišem za otroke, še posebno brusim stavke, trudim se, da je vsak stavek izredno dobro izdelan,” je razložila. Otrokom običajno beremo na glas in besedilo mora po njenem mnenju zelo lepo zveneti, poleg tega najmlajši bralci instinktivno zavrnejo slabo knjigo – “otroci si zaslužijo lepo napisane knjige!”