“Skupaj za Evropo”
Že smo prodrli v postni čas. Upam in si želim, da je dobro zastavljen naš korak, ki vodi h gotovemu cilju, k velikonočnemu vstajenju, h Kristusovi zmagi nad smrtjo. Na samem začetku je mojo pozornost pritegnil napis na uri: Ne glej na uro! “Delaj to, kar ona: gre naprej”. Skupaj z mnogimi, ki se trudijo ob meni, mi uspe korakati naprej.
A danes to ni preprosto, ko nas vleče toliko stvari. Povrhu nas hočejo prepričati, da v svetu vera peša. Morda res, a ne zato, ker bi bil Bog v težavah, ampak v težavah je kristjan, ki začne dvomiti, ker ne veruje več v poslanstvo, ki ga sam nosi v svet.
Pomislimo samo na našo Evropo. Te dni praznuje 60-letnico svojih začetkov. Združena Evropa! Vsi njeni prebivalci, posebno še kristjani smo odgovorni za njeno prihodnost, predvsem zato, ker verujemo, da smo otroci enega Očeta in zato smo si bratje. A Evropa se nahaja v stiski, preživlja težke trenutke. Ali še vidi smer, v katero so jo pred 60 leti napotili ustanovitelji?
Pred dnevi sem bral o strahu, ki preveva Evropo (Herbert Lauenroth, Nell'era della paura, inGen's, XLVI, 4 -2016, p. 162…). Podobno, kot je opisano v Genezi, ko se Bog obrne k človeku v njegovem tragičnem trenutku: “Adam, kje si”? Vprašanje je naslovljeno človeku, ki doživlja sramoto in je poln strahu ter se zato skrije v goščavo, ker hoče ubežati pred Božjim pogledom. Zaveda se svoje eksistencialne golote in bede. Ta podoba učinkovito izraža današnje stanje Evrope. Naš kontinet se hoče zavarovati z barikadami in trinšejami, ker se zdi, da ne najde pravega izhoda. Tudi sam čutim, da nas je strah.
Nekdo me je opozoril, da vse žice in pregrade, ki jih postavljamo, začenši z Makedonijo, Srbijo, Madžarsko, pa tudi znotraj marsikatere naše družbe, niso nič drugega kot zgovoren dokaz, kako se hoče Evropa zavarovati pred svojimi omejenostmi, ki so jo zasužnjile skozi zgodovino, tudi vsled premnogih krivd. Zato se skuša zapreti v trdnjavo in se zavarovati pred migranti in brezdomci. V resnici pa ta prispodoba opozarja še na drugo resničnost: Pred nami stoji ta ‘suvereni Evropejec’ kot resnični brezdomec, brez strehe nad glavo in brez domovine, ki doživlja najbolj usodni beg med vsemi begi: beg pred samim seboj. Mar mu v tem begu pred samim seboj ne preti smrt? Misel se dotakne “Ekstaze smrti” našega Srečka Kosovela, ki v svojem navdihu vidi Evropo, ki “kakor razkošna kraljica v zlatu / legla bo v krsto temnih stoletij, / tiho bo umrla, kot bi zaprla / stara kraljica zlate oči”.
V svoji samozavesti, v opojnosti svojih dosežkov je Evropa hote pozabila na korenine, na svoje krščanske korenine. In v tej svoji zmedenosti potrebuje od Boga nov klic. Klic, ki zadeva njeno usodo, njeno poslanstvo in njeno odgovornost do sebe in do sveta: “Adam /Evropa, kje si? ”
Klic Boga, ki ni pretnja ali žuganje, ampak pristop, bližina tistega, ki nam je Oče, ki je Bog Ljubezni. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Bojan M. Ravbar
Postno razmišljanjePreberi tudi
Kristjani in družba
