Sklad je nenadomestljiv člen vzgoje v zamejstvu
Stanka Čuk je predvsem na Opčinah, a tudi v širšem tržaškem okolju, poznana kot neutrudna predsednica Sklada Mitja Čuk, aktivna na šolskem in izobraževalnem področju. Upokojena ravnateljica nam je v pogovoru razkrila marsikaj o delovanju te ustanove, o njeni preteklosti, pa tudi prihodnosti. Vsako leto prihaja do kakšne dodatne novosti, saj so pozorni na potrebe okolja in se tem prilagajajo, da bi ugodili čim širšemu krogu uporabnikov.
Sklad Mitja Čuk je na Tržaškem sinonim za izobraževanje in pomoč otrokom in mladostnikom, potrebnim podpore v stiski. Bi nam predstavili zgodovino tega društva?
Sklad je bil ustanovljen leta 1979 in je kmalu zatem začel delovati. Treba je bilo organizirati strukturo s statutom in z izoblikovanimi cilji. Na začetku smo se tega lotili predvsem iz osebnih izkušenj, ker sem imela otroka z Downovim sindromom. Imela sem velike težave, kako dobiti pravo pomoč tako v družbi kot v šoli. Šla sem v tedanjo Jugoslavijo in se na lastne oči prepričala, kako so imeli izredno organiziran sistem. Prijatelji so nato ustanovili Sklad Mitja Čuk in se usmerili v prizadeto mladino in otroke. Kmalu pa so spoznali, da potrebujejo pomoč tudi socialno ogroženi in zaostali, pa tudi mladostniki, ki izhajajo iz okolja brez pravilnih spodbud. Tako smo se usmerili na vzgojno področje. Pozneje nas je Slovenska socio-psihopedagoška služba opozorila na potrebo po poletnih centrih, saj so tako matere kot očetje poleti bili zaposleni. Sklad Mitja Čuk je bil prvi, ki je ponudil poletna središča. Ker se je pozneje pokazalo, da potrebujejo starši pomoč tudi med šolskim letom, smo ustanovili vzgojno posvetovalnico. Zvrstile so se še inštrukcije, pomoč pri šolskem delu, rekreativni in jezikovni tečaji. Ko nas je psihopedagoška ekipa opozorila na otroke z razvojnimi, fizičnimi in psihičnimi težavami, smo se naivno lotili še tega. Letos smo praznovali 25 let Vzgojno-zaposlitvenega središča. V tem na Kontovelu ima šestnajst varovancev tako individualne kot skupinske dejavnosti. V Trstu je veliko takih središč. Naše je poznano predvsem po dobro razviti dramski in športno-gibalni dejavnosti. Poleg teh imamo tako notranje kot zunanje dejavnosti. Med prve prištevamo likovno, gledališko, mizarsko delavnico, tkanje, telovadbo in pisanje člankov, zunanji pa so obisk bazena, igranje košarke in vaje za nastopanje v gledališču.
Med letom imate zelo razvejeno dejavnost, ki sega od obšolskih dejavnosti, tečajev, svetovalnice za vzgojo, razvoj in družino do strokovnih srečanj, poletnih središč, razstav v Bambičevi galeriji, FESTinvalOp in še bi lahko naštevali. Katere so tradicionalne dejavnosti?
Tradicionalne dejavnosti so bodisi vzgojne kot kulturne, in sicer tečaji, lekcije in pošolski pouk. Še posebno smo ponosni na FESTinvalOP, ki je bil letos že četrto leto zapored. To je pomembna prireditev, ki nudi možnost dramskim skupinam, da prikažejo, kaj so se naučile med letom. Udeležijo se ga tako skupine iz naše dežele kot izven nje ter iz Slovenije. Za varovance je to velika spodbuda, saj se soočijo s pravim nastopanjem na odru pred širšo publiko. Vsako leto sodelujemo z osnovno šolo, učenci katere si ogledajo predstave in imajo možnost, da se približajo svetu gledališke umetnosti. Organiziramo tudi koncerte in družabne popoldneve. V Bambičevi galeriji prirejamo razstave, s tem da damo možnost tudi mladim oziroma še neuveljavljenim umetnikom, ki drugače nimajo možnosti razstavljati. Pri tem sodelujemo z Glasbeno matico, tako da na odprtju zaigrajo mladi glasbeniki. Enkrat letno, po navadi konec septembra, se predstavijo tudi skladovi gojenci s svojimi ročnimi izdelki. Pomembno je tudi dejstvo, da nudimo tako našim gojencem kot varovancem drugih centrov ogled razstav z razlago, ki jim je dojemljiva, da se približajo svetu umetnosti in lahko tudi sami potem poskusijo ustvarjati s podobno tehniko.
Kar se tiče vzgojnih dejavnosti, deluje vzgojna posvetovalnica, uspešna družinska terapija, ki je žal zelo dobro obiskana, pošolski pouk in pomoč pri šolskem delu. Tudi tukaj prisluhnemo okolju, saj se potrebe spreminjajo. Otroke sprejmemo direktno iz šole in jim nudimo poleg pomoči pri nalogah tudi kosilo. Opazili smo, da se učenci ne znajo učiti, ker niso usvojili tega znanja. Zato poteka ta pomoč na globalni ravni, razrešiti moramo najprej čustveno utesnjenost otroka, nato pa se začne pisanje nalog.
Če se ozremo na preteklo sezono, kako bi jo ocenili in kaj bi še posebno poudarili?
Poudarila bi najbolj odmeven dogodek, in sicer Specialno olimpiado, saj smo že petnajst let vpisani v Odbor specialne olimpiade Slovenije. Vsako leto nekdo pripravi regijske igre in ima v gosteh vse sodelujoče. Prvič smo prevzeli organizacijo tega dogodka leta 2005, letos pa že drugič po desetih letih. Sklad Mitja Čuk je prevzel administrativno plat, vzgojitelji pa so poskrbeli za vsebinsko. Specialna olimpiada zahteva strog protokol, od pogostitve, nagrajevanja, gostov, do tekem in prevozov. Po igrah je po protokolu obvezen tudi zabavni del, da se udeleženci družijo in se spoznajo med sabo. Letos je bilo tristo udeležencev s trenerji in spremljevalci, skupno torej okrog petsto ljudi. Častna gosta sta bila furlanski paraolimpijski kolesar Michele Pittacola in predsednica SPDT Marinka Pertot, letošnja dobitnica Bloudkove plakete. Zelo nas je presenetila množična udeležba, a tudi posluh slovenskega ministrstva. Predsednik RS Borut Pahor se je sicer opravičil, prisoten pa je bil minister za Slovence po svetu in v zamejstvu Gorazd Žmavc, tudi generalna konzulka Republike Slovenije Ingrid Sergaš je bila zelo pozorna do nas. Pohvaliti moram tudi tržaškega odbornika za šport Edija Krausa, ki nam je ogromno pomagal pri organizaciji dogodkov, saj smo dobili vsa prizorišča zastonj. Ob tej priložnosti nam je pomagalo ZSŠDI, veliko prostovoljcev in višješolcev. Organizacija Specialne olimpiade terja veliko odgovornosti, dela in truda, tako da nas je to precej izčrpalo. Kljub temu smo vseeno izpeljali tako košarkarski turnir kot FESTinvalOP.
Katere nove dejavnosti vas čakajo v prihodnjem letu?
Nekatere novosti bodo pri organizaciji jezikovnih tečajev, saj imamo nove in pridne učiteljice. Istočasno se trudimo, da bi organizirali kaj primernega za mladostnike. Radi bi jim nudili zanimive dejavnosti, da bi ustvarili neki zbirni prostor. Zelo nevarno je, da najstniki, ki niso vključeni v nobeno društvo, zaidejo na stranpota. Zdaj tkemo stike z društvi v Sloveniji, da bi sodelovali z njimi in ponudili mladim kaj zanimivega, novega. Smo vsekakor na razpolago šolam za sodelovanje, saj če le moremo, jim ustrežemo. V prihodnjem letu bomo sodelovali tudi s čebelarskim društvom.
Metka Šinigoj
