Skavtizem drži mlade priklenjene na stvarnost
Dr. Bernard Spazzapan je znan goriški kulturni in politični delavec. Potem ko se je kot psihiater in primarij oddelka za odvisnosti v Gorici upokojil, sodeluje z Zdravstvenim domom v Novi Gorici v boju proti zasvojenostim z igrami na srečo. Tokrat pa ne bomo govorili ne o politiki ne o odvisnostih. Malokdo morda ve, da je bil dr. Spazzapan ne le zraven, ko je pred 50 leti na Goriškem nastala slovenska skavtska organizacija, ampak tudi njen načelnik prvih 13 let. Njegovo skavtsko ime? Mogočni kragulj.
Kdaj ste prvič slišali za skavte?
Prvi stik s slovenskimi skavti sem imel v Argentini, saj so tam že obstajali in bili tudi dobro organizirani. Eden izmed voditeljev skavtov, ki so v Sloveniji nastali po letu 1920, se je namreč odselil v Argentino in tam ustanovil organizacijo. Ko je on opustil, je kmalu zamrla. Slovenski skavti so bili tudi v Kanadi. Kakorkoli že, skavtska metoda dela me je privlačevala že v Argentini. Ko smo prišli z družino poleti 1963 v Gorico, star sem bil 13 let. Ko tu še ni bilo skavtov, smo fantje hodili z msgr. Francem Močnikom na letovanje v Kočo sv. Jožefa v Žabnice; bilo nas je okrog 20, kolikor nas je pač koča držala. Prav nekateri člani tiste skupine smo poleti 1964 osnovali prvo skupino goriških skavtov. Nekateri od teh so danes že pokojni, še dolga leta po tisti izkušnji pa smo se radi srečevali in družili.
Skavtizem je pri nas našel dobra tla. Prve čase so nam prihajali pomagat tržaški skavti, potem pa smo se kmalu začeli samostojno razvijati. Spomnim se, da smo po nekaj letih bili nekje na nekem srečanju in tržaški skavti so se čudili, kako to, da še obstajamo, saj so mislili, da nas ni več. Takrat so bili v Trstu med voditelji še psihiater Pavel Fonda, Marjan Jevnikar in drugi.
Slovenske goriške skavtinje, katerih zgodba je malo manj linearna, so nastale leto prej, 1963, na pobudo urednika Pastirčka, dr. Jožeta Prešerna. Ste ga poznali?
Da, bil je kaplan v ul. Risorta v Trstu, kjer je še danes sedež tržaških skavtov. Še iz časov pred vojno ga je zanimal skavtizem in je rad širil njegove vrednote. On je poskrbel za izdajo prvega skavtskega priročnika in za pesmarico. Sam skladatelj Lojze Mav je napisal pesem, tisto “Pridite, fantje, strnimo vrste”, ki naj bi postala himna. Prešeren je bil v prvih letih vse za tržaške skavte, goriškim je samo pomagal. Ko je obnemogel, so njegovo mesto prevzeli drugi.
V Gorici je idejo takoj zagrabil msgr. Kazimir Humar.
Da, takoj. Vsa čast njemu, ki je takrat že imel svoja leta, je pa vedno prihajal z nami na tabor in spal v šotoru. Msgr. Humar – Sivi medved – je bil zelo konkreten in konstruktiven, nas ni samo učil. Pravilno je videl, da iz tiste skupine lahko kaj nastane. Obstajala je fantovska Marijina kongregacija, ki pa je na neki način “šla iz mode”. V njej sem bil eno leto tudi jaz. Vodila sta jo Humar in Močnik. Humar je torej začel s skavti: najprej s fanti, potem z dekleti. Stvar se je res prijela, in to tudi v bližnjih vaseh, Štandrežu, Doberobu in drugod. V najboljših časih nas je bilo več kot sto samo fantov! Organizacija je bila res močna.
So bile tudi dobre generacije.
Res, bilo je veliko otrok. To je bilo v časih, ko družine niso hodile na počitnice. Življenje v šotorih je bilo nekaj novega, izredno zanimivega za mlade. Danes gre vsakdo, tudi sam, s šotorom na počitnice. Tedaj ni tega delal nihče. Kdo je imel takrat denar za dopust? Skavtizem je za marsikoga pomenil tudi možnost, da je poslal otroke v zdravem ambientu na dopust. To pa niso bile samo počitnice; delovanje je namreč potekalo vse leto.
Kmalu smo začeli preurejevati svoj sedež v zadnjem nadstropju v Katoliškem domu; tam smo imeli svoje prostore vse do tedaj, ko smo zgradili novega na dvorišču ob domu.
Kaj je po vašem ključnega pomena v skavtizmu?
Zelo uspešna je metoda samovzgoje. Humar nam je zaupal in dal možnost, da smo to pustolovščino začeli. Tako ali drugače sem jaz – brez nobene izkušnje – postal načelnik. Danes imajo tečaje in izpite. To pa me je prisililo, da sem se začel ukvarjati z nekaterimi stvarmi, s katerimi bi se sicer gotovo ne ukvarjal. Bil sem “vržen” v funkcijo, iz tega je izšla nova odgovornost. Kar se mene tiče, bom Humarju vedno hvaležen, ker je to začel in mladim zaupal.
Vi ste bili načelnik od začetka vse do leta 1977?
Da, prvih 13 let. Saj ni bilo kdove kaj. Imeli smo štiri oz. pet vodov. Glavne dejavnosti so bili tedenski sestanki, jurjevanje in taborjenje, imeli pa smo tudi druga srečanja, kot npr. natečaj v jaslicah ipd. Sproti smo jih dodajali. Redno smo izdajali Planiko, skupno s Tržačani smo izdali pesmarico. Nekaj pobud je le šlo naprej.
Ste imeli kroj že od začetka?
Da, od vsega začetka. Prevzeli smo pač tržaški kroj, samo ruto smo si naredili sami, modro z rumenim robom.
Ste imeli kmalu vse tri starostne veje?
Najprej smo bili seveda izvidniki, pač člani omenjene skupine. Roverji so prišli dosti kasneje. V 60. letih nismo imeli kadrov. Starejši skavti, ki so ostali v organizaciji, so bili neke vrste voditelji. Dosti kasneje, ko se je organizacija razširila, smo začeli skupaj zbirati fante in dekleta. To je bilo malo pred časom, ko sem šel v Afriko. Nismo se imenovali roverji, imeli pa smo dejavnosti, kot da bi to bili.
Tržačani so bili dosti bolj organizacijsko urejeni, mi nismo niti vedeli, kaj so “roverji”. Mi smo bili skavti in konec! Ko je leta 1976 nastala Slovenska zamejska skavtska organizacija, smo sestavili pravilnik, z njim pa so prišla na dan vsa imena za skupine in veje znotraj organizacije. Na Goriškem vsega tega prej ni bilo: imeli smo organizacijo, ki je bila dejavna in uspešna, nismo pa posvečali veliko pozornosti bolj formalnim zadevam.
Ko je leta 1967 v Gorici postal nadškof Peter Cocolin, je kot duhovni asistent italijanskih skavtov zelo želel, da bi sodelovali in se združili slovenski in italijanski skavti. Spomnim se, da smo imeli veliko sestankov, zlasti s skupino iz Tržiča. Večkrat smo se udeleževali njihovih pobud, z njimi smo šli tudi v gore. Očitno pa stvari niso bile še zrele ne na naši ne na njihovi strani. Oni so od nas verjetno pričakovali, da bi bili del njihove organizacije, mi pa smo želeli ohraniti samostojnost. Med drugim so bili v Tržiču bolj odprti, v Gorici pa je bilo nekaj bolj desničarsko usmerjenih. Njihova skavtska organizacija je bila v tistih časih nekako para-vojaška organizacija, v njej so bili tudi taki tipi. Takrat nisem razumel; ko pa gledam nazaj, mi je vse bolj jasno. Saj je podobno tudi danes, ko se govori o sodelovanju med goriško in šempetrsko bolnišnico: spet se razvnemajo stare strasti kot pred 50 leti, človek bi mislil, da so že pozabljene, pa očitno niso. Zlasti v Gorici je del desnice, ki še vedno živi od tega. Do poskusa združitve je torej prišlo že pred leti, stvar pa se ni uresničila. Leta 1976 smo se goriški skavti združili s tržaškimi, SZSO je nato iskal korektne stike z italijanskimi skavti: pač kot vzporedni organizaciji, ki lahko sodelujeta v vzajemnem spoštovanju.
Na začetku vam je bil zraven samo msgr. Humar? Ni bilo laičnih voditeljev?
Humar je skušal pridobiti kakšne laike, klical je Silvana Kerševana, Emidia Sussija, Vladimirja Sturma in druge, nihče od teh pa se ni pridružil. Poklical je tudi prof. Martina Krannerja. Ta je bil nekaj časa zraven; prvo leto je hodil precej redno na sestanke, pomagal je pripraviti prvi in drugi tabor, v Tinjem logu in Zajzeri. Spomnim se, da smo na drugem popolnoma neumno požagali neke smreke brez dovoljenja, bili smo pač neizkušeni… Kranner je nato te stvari reševal z gozdno stražo. Kasneje je skavte pustil. Njegova sinova Marko in Marjan sta sicer še ostala zraven.
Kako pa so se ravnali drugi duhovniki?
Humar je iskal med sobrati osebe, ki bi ga podprle in mu pomagale. Eno leto je bil z nami na taboru g. Ambrož Kodelja. G. Žorž iz Štandreža se je nad skavti navdušil. V glavnem pa je bilo malo takih, da bi prihajali na tabor in spali v šotorih.
In g. Marjan Komjanc?
G. Komjanc je poglavje zase. Preden je bil župnik v Sovodnjah, je že poučeval na goriških šolah. Živel je v ul. Brigata Pavia, ni bil kaj dosti vključen v krog drugih naših duhovnikov. Bil je “alternativen”, tudi povezan z drugače mislečimi. O skavtih pa je bil zelo informiran, tudi naročen na italijanska skavtska glasila. Nekajkrat sem bil pri njem doma, imel je bogato literaturo. Takrat sem imel vtis, da Humar ni želel, da bi se družili z njim. To je bilo v letih, ko je bilo še veliko duhovnikov. Sem mnenja, da bi g. Komjanc v prvih letih lahko kaj pomagal, pa ni, ker ni mogel priti zraven.
Zelo navdušen je bil doberdobski župnik g. Bogomil Brecelj. Veliko je v prvih letih pomagal tudi župnik v Jamljah g. Jožko Štanta, ki se je zelo navdušil za skavte, bil je tudi na taboru. Bil je res lepa oseba, kmalu nato pa je umrl. Ima res velike zasluge, da se je organizacija razvila, sploh pa je bila v Jamljah močna skupina. Duhovni asistent je bil več let msgr. Oskar Simčič, župnik v Števerjanu, kjer je tudi vodil skavtinje. Prisoten je bil tudi na taborih. Leta 1979, ko sem se vrnil iz Afrike, je bil jamboree v Logu pod Mangartom. Takrat je prišel prvič na tabor g. Marijan Markežič, ki je prevzel duhovno vodenje skavtov.
Kdaj ste prvič slišali o ustanovitelju skavtizma Robertu Baden-Powellu?
Od vsega začetka, saj smo delali po njegovem priročniku, ki ga je uredil g. Prešeren. To je bila za nas biblija. Baden-Powell je bil vedno glavna oporna točka, za volčiče pa Mowgli iz Kiplingove Knjige o džungli. Spomnim se, da so šli tržaški skavti na jamboree v Grčijo in so nas tudi povabili, nihče od nas pa si v tistem času česa takega ni mogel privoščiti.
Kateri je bil vaš prvi tabor?
Pri samostojni tabor goriških skavtov je bil poleti 1965 v Tinjem Logu na Trbiškem; za to je poskrbel Kranner, ki je tam imel posestvo. V istem času je pet članov taborilo s Tržačani in Korošci v Selah; to smo bili Marko Brajnik, Tomek Vetrih, Jožko Kogoj, Gianni Sussi in jaz. Bil je zelo lep tabor, dobili smo res lep vtis. Ko smo se vrnili, smo šli naravnost na tabor, ki ga je pripravil Humar. Tam smo bili precej “po domače”, z enim samim šotorom. Sledili smo skavtskemu priročniku, imeli razne dejavnosti, se učili vozle in pesmi. Na Goriškem smo imeli vedno zelo dobro petje. Pesmi smo tudi sami prevajali iz italijanščine. Sami smo izdali ciklostilirano pesmarico. Tržačani so imeli tudi svojo, tako da smo pesmi združili in izdali večjo, skupno pesmarico.
Zraven sta bila tudi vaša brata Peter in Mirko.
Da, oba, od prvega trenutka. Peter je bil zraven do svoje smrti maja 1970; bil je star 18 let, pripravljal je maturo. Vodil je volčiče, ki sem jih po njegovi smrti prevzel jaz. Skupaj z g. Jericijem sva jih več let vodila. Mirko je bil tudi vedno zraven, sicer nikoli načelnik; bil je sicer mlajši: ko smo prišli iz Argentine, je bil star komaj 9 let. Tako je opravil celotno skavtsko pot.
V začetku nas ni bilo dosti, vsi smo morali delati malo vsega. Kasneje se je nabralo skupin in voditeljev, zdaj se mi spet zdi doba “suhih krav”.
Kateri pa je bil vaš zadnji tabor?
Na zadnjem taboru sem bil leta 1977, potem sem šel dve leti v Afriko. Ko sem se vrnil, sem še bil zraven, a nisem imel več funkcij. Nato sem se poročil, imel otroke itd.
Tudi izkušnja v Ugandi je bilo nekam “pustolovska”, kajne?
Tja sem šel namesto vojaščine. Počila je revolucija, vojna proti diktatorju Idiju Aminu. Leta 1979 sem prišel domov, poslali so nas proč, ker je tam bilo preveč nevarno. Ob vrnitvi sem bil še na vrsti taborov, tudi kot pomočnik, če je bilo potrebno, zlasti z Markom Brajnikom, toda nisem bil več načelnik.
Pred odhodom v Afriko sem dal skoz še priprave statuta in pravilnikov za združenje s tržaškimi skavti v Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo. Leta 1976 smo imeli v Jamljah dolge debate. Morali smo pač usklajevati razlike. Tržačani so bili malo bolj “togi”, radi so imeli pravilnike, uniforme, značke itd. Mi smo bili glede teh vidikov malo bolj površni. Smo se jim malo bolj prilagajali. Večjih sporov z njimi sicer ni bilo. Težje je bilo, ko smo združili organizaciji fantov in deklet.
Ste se torej lažje združili s Tržačani kot z dekleti iz Gorice?
Tako! So bila pač leta, ko tudi duhovniki niso dobro gledali na združitev fantovskega in dekliškega dela organizacije. Zadeva je morala dozoreti.
Bila je tudi razprava, da bi se vključili v Svet slovenskih organizacij. Osebno sem bil za to, medtem ko se je v organizaciji postavila proti temu stališču mlajša skupina. Njeni člani so poudarjali, da smo nepolitični in zato ne na eni sami strani. Na koncu se nismo nikdar vključili v SSO, čeprav bi tja naravno spadali.
Tudi zadnja desetletja in do danes gotovo spremljate organizacijo, saj – “enkrat skavt, vedno skavt”!
Tako, sicer nisem aktiven član, moja otroka sta pa bila člana. Peter je še vedno voditelj, zadnja leta v Trstu. Razmere so se gotovo močno spremenile. Prva leta je bila velikanska potreba po taki mladinski organizaciji. Hvala Bogu je takrat Humar to razumel in stopil na to pot. Če bi vztrajal z Marijino kongregacijo, ne bi bilo popolnoma nič. Ogromno Slovencev, ki so danes na Goriškem tako ali drugače aktivni ali vidni, so šli skozi skavtske vrste. “Bilanca” je absolutno pozitivna. Z leti se je situacija seveda spremenila, organizacija je vezana na nihanja v kvantiteti in kvaliteti mladih. Danes jih je dosti manj, vsi niso vedno primerni za voditelje. V zadnjih desetletjih se je med nami tudi močno razširil šport, ki ga prej ni bilo, pa tudi druge dejavnosti. Tudi taborniki so prišli kasneje in se pokazali; tudi oni so bili na Tržaškem prej prisotni kot na Goriškem.
Kljub temu da je organizacija nastala iz izkušnje vojaških pravil – sam Baden-Powell je bil vojak! – je vzgojni princip skavtizma še vedno veljaven, zlasti samovzgoja, zgodnje zaupanje odgovornosti voditelju. Vodnik skupine je “primus inter pares”, prvi med enakimi, in ne starejši; eden, ki ga določijo za vodnika. Temu se privadi in v to smer dela. To je zelo dobra šola: zaupati 13 ali 14-letnemu fantu funkcijo in odgovornosti. Metoda je še zmeraj aktualna.
Tudi v tem elektronskem in tehnologiziranem svetu?
Skavtizem na splošno tudi danes uspeva, je dinamičen in se razvija. V njem v vseh časih ljudje najdejo ideale, ki jih tako ali drugače skušajo uveljavljati. Med Italijani je še danes zelo močna skupina odraslih skavtov, ki stojijo zraven. Pri nas se to žal ni obneslo. V 50 letih je naša organizacija gotovo opravila pomembno vlogo vzgoje mladine. Kaj bo v prihodnjih 50 letih, ne vemo. Mladi danes ne rabijo več skupine okrog sebe, danes imajo vse na računalnikih, ne čutijo več potrebe po združevanju…
Kam pa to vodi?
Odvisnosti od interneta je vedno več. Govorim za Slovenijo, kjer delujem, in tam so – glede računalništva – bolj naprej kot pri nas. Pred nami so imeli elektronsko pošto, pred nami so začeli imeti tudi probleme z odvisnostjo. V Italiji se vse to komaj začenja. To je svet, ki ga odrasel težko razume. Mi, rojeni do leta 1970, smo “baby-boomers”, vmesni rod je “x-generation”, rojeni po letu 1990 pa so “y-generation”: ti so se že rodili z računalniki. Moja vnukinja ni nikdar videla telefona, sploh ne ve, kaj je telefon! Vidi samo računalnike in mobije. Preko interneta dobiš vse: družbo, chat-line, hrano, igre, nakupe, vse! Človek je lahko doma za računalnikom in najde vse. To je nevarno: živeti začneš v virtualnem svetu, kjer se ti zdi, da imaš vse. Nekateri začnejo nato misliti, da šola ni več pomembna, da je treba igrati na srečo, da boš tako na hitro zaslužil itd. Ljudje nehajo študirati in se čisto izgubijo!
Skavtizem s tem ni kompatibilen?
Skavtizem je čisto nekaj drugega. Če pa te drži priklenjenega na realnost, naj še naprej bo!
DD
Iz zgodovine slovenskih skavtov na Goriškem
Po sicer nepopolnih podatkih iz raziskave, ki sta jo leta 2006 naredila tržaška skavta Štefan Kegljevič in Franc Biancuzzi ter so dostopni na spletu, segajo začetki slovenskega skavtizma na Goriškem v leto 1963, ko je nastal prvi vod skavtinj: sestajale so se v prostorih Marijine družbe na Placuti. Za to obdobje, kot tudi za začetke goriških skavtov, je značilna pomoč tržaških skavtov in skavtinj: najprej po vplivu Pastirčka, ki je pod uredništvom dr. Jožeta Prešerna zelo pozorno spremljal skavtsko delovanje in širil njegove ideale, nato pa z dejavno pomočjo pri prvih sestankih, jurjevanjih in taborih. Goriške skavtinje so obljubile na jurjevanju tržaških skavtinj l. 1963 v Šempolaju, istega leta so taborile s Tržačankami ob Belopeških jezerih. Prve goriške skavtinje pa so delovale v težkih pogojih, saj v javnosti ni bilo odobravanja, in so se kmalu razšle. Slovenski goriški skavti pa so nastali po daljši pripravi s sestankom 14. junija 1964 v Gorici. Odločilen je bil vpliv Pastirčka in pisma, ki so ga goriški fantje poslali tržaškemu uredniku s prošnjo, da bi imeli tudi na Goriškem skavtsko organizacijo. Med pobudniki in ustanovitelji slovenskih goriških skavtov pa gre največja zasluga dr. Kazimirju Humarju, ki je bil do jeseni 1979 glavni duhovni vodja. Prvi sestanki so bili ob nedeljah dopoldne. Prvo jurjevanje je bilo leta 1964 skupaj s Tržačani. Istega leta se je skupina goriških izvidnikov udeležila tržaškega tabora v Zajezeri. Leta 1965 so nastali Orli in Kragulji. Istega leta poleti so imeli Goričani svoj prvi samostojni tabor v Tinjem logu blizu Trbiža, medtem ko je pet članov še taborilo s Tržačani in Korošci v Selah. Leta 1966 so skavti dobili sedež v Katoliškem domu (od leta 1996 je to Kulturni center Bratuž) na Drevoredu 20. septembra. Leta 1966 so Goričani pripravili prvo samostojno jurjevanje v Doberdobu. Jeseni istega leta je nastala prva skupina volčičev, ki jo je do leta 1970 vodil Peter Spazzapan. V tem obdobju so začeli skavti sodelovati pri Planiki, sprva glasilu Marijine kongregacije za fante; v sezoni 1966-67 je list prešel v skavtske roke. Organizacija se je razširila po Goriški. Veliko je bilo nastopov v javnosti, tečajev in srečanj. 27.10.1974 je bila v Katoliškem domu slovesna proslava desetletnice delovanja, 19.2.1984 pa dvajsetletnice. Kmalu po nastanku je postal skavtski načelnik Bernard Spazzapan, ki je ostal na tem mestu do leta 1977, ko je prišlo na Goriškem do združitve fantovske in dekliške organizacije. Od leta 1979 je skupni glavni duhovni vodja Marijan Markežič.
Goriške skavtinje so obnovile delovanje leta 1967 v Števerjanu z vodom Lastovk. Glavni duhovni vodja je bil od začetka dr. Oskar Simčič, ki je ostal na tem mestu do leta 1979. Števerjanske skavtinje, ki se jim je kmalu pridružila skupina v Pevmi, so se udeležile tržaških jurjevanj skavtinj leta 1968 in 1969 ter tržaškega tabora v Logarski dolini leta 1968. Naslednjega leta so priredile svoj tabor v Logu pod Mangartom, svoje prve obljube pa l. 1970 “med borovci” v Števerjanu. Takrat so se pridružile še skavtinje iz Rupe in s Peči. Zaradi nerazumevanja, napadov in skromne opore je vrsta skupin propadla. Nekaj časa sta redno delovala le vod v Doberdobu (Brinjevke) in v Rupi-Peči (Labodi). Z vztrajnostjo pa se je stanje izboljšalo. Pridružila se je skupina “goriških deklet”, ki je že nekaj časa sodelovala s skavtinjami, nastali so tudi novi vodi. Dne 18. marca 1977 je bil v Gorici soglasno sprejet pravilnik, po katerem sta se fantovska in dekliška veja uradno združili v eno organizacijo z imenom Slovenski goriški skavti (SGS). Leto prej je prišlo do ustanovitve Slovenske zamejske skavtske organizacije (SZSO), ki povezuje Trst in Gorico.
