Homo turisticus, vse manj sapiens
V razvejani paleti najrazličnejših aktualnih tem, družbenopolitičnih, gospodarskih, okoljevarstvenih, kulturnih – prijetnih, pa tudi ne –, ki nam jih vsiljujejo najrazličnejši mediji, sem se za današnji uvodnik odločil za najmanj morečo in najmanj bolečo vsebino: zakorakali smo namreč v dopustniški čas, kar je za malodane vse nas sinonim za vsakršno gibanje v odprtem svetu, potovanje, izletništvo, pohodništvo, plezanje, gorništvo, pa tudi plavanje, poletno branje in lenarjenje, če omenim samo tiste dejavnosti, za katere se zanimam jaz. Vse to je postalo za nas, ljubitelje, conditio sine qua non naše eksistence, smisel obstoja, iskanje uravnoteženosti in ravnovesja med duhovnim in telesnim, med možnim in fikcijskim, med gibljivim in mirujočim, merjenje lastnih sposobnosti in moči na meji absolutnega, iskanje poti na meji imanentnega in transcendentnega.
Lahko bi celo tvegal trditev, da je to skorajda absolutno potrebo po gibanju, premikanju, potovanju – imenujmo jo turizem v njeni najbolj problematični inačici t. i. hiperturizma ali prekomernega turizma – spodbudila prav nekdanja zloglasna pandemija koronavirusa. Verjetno so prav omejevalni ukrepi takrat prisilili posameznika, da je izkoristil vse, kar je oblast dovolila, verjetno tudi zato, da bi nečesa ne izgubil ali se čemu odrekel. Če pa se je temu hočeš nočeš moral (odreči), potem je bilo treba to prej ali slej nadoknaditi ali celo nadgraditi.
V zadnjih desetletjih se je turizem preoblikoval iz t. i. “elitne” izkušnje v množično dejavnost, kot ugotavljajo današnji strokovnjaki. Potopisna literatura in študije o turizmu kažejo, da se je človeštvo – od antike preko Vittoria Alfierija do sodobnih instagramerjev – na potovanja odpravilo z dobršno mero radovednosti, vnaprejšnjih predpostavk in projekcij. Tu so še neetični nameni potovanj, ki od Krištofa Koluba dalje niso bili vedno hvalevredni, povezani so bili s kolonializmom, izkoriščevalskimi trgovskimi odnosi, eksotizmom. Tudi pogosto ponovljena ideja, da danes potujemo zato, da potrdimo tisto, kar nam prikazujejo družbena omrežja, ni popolnoma resnična: popotniki so se že nekdaj na “Grand Tour” odpravili z mislijo na Italijo (Evropo), ki so jo že spoznali v potopisni književnosti in umetnosti tistega časa. Bistveno pa je, da je zaradi vse večjega zanimanja za potovanja, ki je zaobjelo predvsem srednji sloj (kar je samo po sebi pozitivno), to povzročilo vrtoglavo povečanje potniških tokov in jasno pokazalo, da je vsako potovanje del kompleksnega sistema, v katerem se prepletajo okolje, infrastruktura in turistična dejavnost.
Nesorazmeren porast turistov tako povzroča prenatrpanost območij, kjer avtohtoni prebivalci, pa tudi sami turisti trpijo zaradi stalnih in v najboljšem primeru sezonskih vrhuncev, težko prenašajo stalne ali občasne spremembe življenjskega sloga, trpijo tudi zaradi otežkočenega dostopa do dobrin in splošnega počutja. Delež krivde pri vsem tem imajo tudi turistične agencije, ki nimajo interesa informirati potnikov, posebno tistih “last minute”, ki želijo za vsako ceno nekam oditi, glavno je, da nekam odpotujejo, da se oddaljijo od doma – in vse to zaradi ogromnih zaslužkov, ki so s potovanjem povezani. Turizem namreč predstavlja pomemben delež svetovne ekonomije in zaslužka, denar torej prevzema spet glavno vlogo, agencije ne zanima, kakšno tipologijo počitnic človek resnično potrebuje.
Po mnenju antropologov so te globoke silnice, motivacije ali poenostavljeno želje po premikanju, odkrivanju, raziskovanju, socializaciji, zakoreninjene v naši zavesti in so danes temelj, izhodiščna točka masovnega ali prekomernega turizma 21. stoletja. Ena izmed rešitev tega problema (na svetu nas je očitno preveč), ki so jo predlagali strokovnjaki, je, čisto enostavno – potovati manj. To naj bi se danes skladalo s tako imenovanim “zelenim prehodom”, se pravi z zmanjšanim nakupovanjem avtomobilov, oblačil in nepotrebnih predmetov, manjšo porabo energije ter manjšo porabo živil. Gre namreč za to, da zmanjšamo negativni efekt našega obstoja. Po drugi strani pa si lahko predstavljamo, kakšne posledice bi imelo to na tržno gospodarstvo, kot je danes organizirano, poleg tega pa bi omejevalo možnosti in potrebe, ki jih ponuja globalni neoliberalizem …
