“Vseskozi sem se imel za novinarja na začasnem delu v diplomaciji”

POGOVOR Milan Predan

Milan Predan (Maribor, 1955) je novinar, publicist in nekdanji diplomat. Poklicno pot je začel pri mariborskem dnevniku Večer in bil več kot desetletje njegov glavni in odgovorni urednik ter direktor. Po novinarski karieri je stopil v diplomacijo in Slovenijo zastopal na več položajih v jugovzhodni in srednji Evropi: v Bolgariji, Srbiji, Avstriji, kjer je deloval kot generalni konzul v Celovcu, in Severni Makedoniji, kjer je kariero zaključil kot veleposlanik. V začetku tega tisočletja je nekaj let preživel tudi v Trstu kot namestnik generalnega direktorja izvršnega sekretariata Srednjeevropske pobude. Letos so njegovi spomini izšli pri mariborski Založbi Pivec, knjiga nosi naslov Kaj pa ta tu dela?.

Glede na to, da ste svoje življenje in poklicne izkušnje zelo podrobno predstavili v knjigi, bo težko postaviti kako izvirno vprašanje, a bom vseeno poskusil. Knjige spominov piše marsikdo, marsikdo pa tudi ne. Zakaj ste se vi odločili zanjo?

Prve dele besedila sem začel pisati kmalu po drugem odhodu z Večera in vrnitvi v diplomacijo v letu 2008, a brez ambicije, da bi jih objavil. Čutil sem potrebo, da vržem na papir predvsem nekatere neprijetne epizode iz večerovskega obdobja in jih ne prepustim lastni pozabi ter da po odhodu iz novinarstva ne pridem iz vaje, saj pisanje diplomatskih depeš ni isto kot pisanje časopisnih člankov. Potem sem za nekaj let vse skupaj pustil bolj ali manj spati v računalniku, vmes tu in tam dodajal kakšno zgodbo, dokler me ni po upokojitvi konec leta 2023 zagrabilo, da se resneje lotim knjige in jo ponudim v objavo. Vendar ni bilo odločilno, da so me prijatelji in znanci tudi iz založniških krogov spodbujali, da jo napišem, rekoč, koliko zanimivega bi lahko po 45 letih novinarstva in diplomacije ponudil bralcem. Glavni motiv za objavo je bilo spoznanje, da še po več kot dveh desetletjih od mojega prvega in drugega odhoda z Večera po spletu krožijo laži in polresnice o tedanjem dogajanju v moji nekdanji časopisni hiši ter o moji vlogi v njem. Zdelo se mi je prav, da povem svojo resnico, četudi bo koga prizadela. Vseeno sem se trudil, da bi bil v knjigi do teh ljudi bolj prizanesljiv, kot so bili oni do mene.

Pred leti je nekdanji novinar in tedanji predsednik Sveta slovenskih organizacij Sergij Pahor v intervjuju za revijo Kras povedal, da mu je nenavadno biti v vlogi nekoga, ki na vprašanja odgovarja, saj jih je bil v svojem poklicu navajen postavljati. Se to dogaja tudi vam ali z drugimi besedami: vas je bolj zaznamovala novinarska ali diplomatska kariera?

Vseskozi sem se imel za novinarja na začasnem delu v diplomaciji. Ko sem moral kdaj v kak obrazec vpisati, kaj sem po poklicu, sem vse do konca poklicne poti vedno zapisal “novinar” in ne “diplomat”. Novinarstvo me je navsezadnje naučilo vsega, kar sem lahko uporabil pri diplomatskem delu: zbiranje in analiza informacij, ustvarjanje mreže dobro obveščenih ljudi, zmožnost presoje, kaj je pomembno in kaj ni, navsezadnje sem v diplomacijo vstopil tudi z bogatimi vodstvenimi izkušnjami. Očitno so mi te tudi v tem drugem poklicu pomagale do uspešne kariere. Sicer pa sem kot diplomat delil izkušnjo prijatelja Sergija in se moral včasih tudi premagovati, da nisem kakšnemu slabo pripravljenemu novinarju, ko je prišel k meni po izjavo ali na intervju, odčital lekcije iz profesionalizma. Predvsem pa sem vedno cenil trud novinarskih kolegov, ko so pri meni iskali in preverjali informacije ali spraševali za mnenje, zato se nikoli nisem zatekal k v diplomaciji precej običajni frazi “no comment”, ker sem kot novinar preziral tak eskapizem. 

Marsikdo se vas spominja kot obiskovalca ponedeljkovih večerov v Društvu slovenskih izobražencev, kamor ste zahajali v času, ko ste živeli in delali v Trstu. Ko sem vas s soprogo Darko Zvonar Predan prvič zagledal v Peterlinovi dvorani, sem hitro opazil, da ste nekdo, ki prihaja “od zunaj”. Kako vas je tedaj sprejela slovenska narodna skupnost? Gojite še vedno stike z našimi ljudmi?

Seveda. Pred leti sva s soprogo celo razmišljala o nakupu stanovanja v Trstu, potem sva se vseeno odločila za slovensko stran in zdaj na Barkovlje gledava s koprskega Markovca. Čeprav je od najine selitve iz Trsta minilo že natanko 20 let in sva odtlej zamenjala že nekaj lokacij ter si povsod ustvarila veliko prijateljev, so vezi s prijatelji iz Trsta, še zlasti z ljudmi iz kroga Društva izobražencev, ostale najtesnejše in sva jih negovala tudi med bivanji na Balkanu. Zdaj, ko živiva med svojima dvema domovoma v Mariboru in Kopru ter sva redna obiskovalca Trsta in tržaškega Krasa, občasno tudi dogodkov v Ulici Donizetti, se nama še bolj zdi, da iz teh krajev sploh nikoli nisva odšla.

Italijani poznajo reklo “squadra che vince non si cambia”, v prostem prevodu ekipa, ki zmaguje, se ne spreminja. V primeru vaše “degradacije” z vrha Večera v začetku tisočletja so očitno prevladali drugi razlogi, čeprav so bile številke (predvsem naklade in prodaje) krepko na vaši strani. Smo Slovenci res taki, da drugemu ne privoščimo uspeha oz. tega, da “začne štrleti” iz povprečja?

Zgodba o mojih dveh odhodih z Večera je dolga in v knjigi obširno popisana, zato je ne bi obnavljal. Za današnji čas ima dve sporočili: da se zaton slovenskih tiskanih medijev, vključno z mojim Večerom, ni začel s prevlado spleta, temveč s političnim aktivizmom vseh osrednjih časopisov v zadnjih letih vladavine LDS, s katerim so si sami začeli krčiti krog bralcev; in da je za vsako okolje nevarno, ko se ljudje preobjedo vsega dobrega in začnejo verjeti, da bo to blagostanje trajalo ne glede na to, kdo jih bo vodil. Tako so žal leta 2000 razmišljali tudi mnogi na Večeru, ko so brez odpora sprejeli mojo in direktorjevo zamenjavo v času, ko je imel časopis odlično naklado, podjetje visoke dobičke, zaposleni pa skoraj najvišje povprečne plače v Sloveniji. Analogija s sedanjim stanjem v slovenski družbi se ponuja kar sama: Slovencem še nikoli v zgodovini ni šlo materialno bolje, kot nam gre zdaj, hkrati pa se še nikoli po osamosvojitvi nismo toliko grizli med seboj, kot se grizemo danes. Sicer pa je bil takrat moj nekdanji časopis žrtev lastnega uspeha, sploh ko je sredi devetdesetih let po branosti celo prehitel dotlej nedotakljivo Delo, ker sta tako državna kot lokalna politika imela skupni interes, da ga spravita pod nadzor. Za prvo je bil preveč nepredvidljiv, za drugo premočan, časopisna konkurenca v Ljubljani pa je tudi vsaj potihem ploskala, ko sva oba vodilna morala oditi, ker se je znebila močnih tekmecev. Za medije najin odhod sploh ni bil novica, so pa nekaj let kasneje zagnali cirkus, ko se je podobnih prijemov lotil Janša.

Če sem dobro ujel smisel vaših besed, sami še vedno vidite veliko potenciala v tiskani besedi in papirnatih medijih. Je mogoče tako idejo uskladiti z današnjo stvarnostjo, ko vsebine vse bolj prehajajo na splet, vse več pa jih pišejo algoritmi? Ali drugače: če bi bil danes Milan Predan star toliko, da bi moral komaj izbirati poklicno pot, bi še vedno želel postati novinar?

Če bi se odločal po srcu, bi gotovo spet izbral novinarstvo, toda pamet bi mi rekla, da sem neumen, če ne bi izbral diplomacije. V njej je manj stresa, spoštovanje ti prinese že samo dejstvo, da si diplomat, kot novinar si ga moraš trdo prigarati, če hočeš, da te spoštujejo “naši” in “njihovi”. Delo v tiskanih medijih je žal danes depresiven posel in nič me ne vleče nazaj v te vode. Čeprav bi mi bil izziv poskusiti, ali je tudi v sedanjih okoliščinah mogoče ustvarjati verodostojen časopis s solidno bazo bralcev, ki bodo v njem našli predvsem tisto, kar zanima njih, ne pretežno tisto, kar zanima novinarje. 

V našem prostoru je ime vaše žene Darke Zvonar Predan precej znano, ne samo po njenem delu Tržaški pogovori, saj je avtorica tudi mnogoterih intervjujev z Borisom Pahorjem, ki so nato izšli v posebni publikaciji. Kako se usklajuje diplomatska kariera, ki predvideva pogoste selitve v druge države, z družinskim in zakonskim življenjem?

Soproga je imela srečo s svojim poklicem, saj so najine diplomatske selitve zanjo bile blagoslov. Ves čas je lahko delala za Večer na daljavo, ne samo iz Trsta, Celovca in Skopja, ko je najprej zamrznila delovno razmerje in se kasneje upokojila, temveč tudi iz Beograda, ko je bila še redno zaposlena in je morala pogosto potovati sem in tja, a se je kljub temu v štirih letih njenih intervjujev z znanimi osebnostmi s srbske scene nabralo za tri knjige. Kmalu izide njena druga beograjska, po tržaški, celovški in makedonski ter že omenjeni knjigi intervjujev z Borisom Pahorjem. Za razliko od mnogih drugih diplomatskih kolegov, ki odhajajo na mandat v tujino sami, ker partner ne želi doma pustiti dobre službe, na daljavo pa je ne more opravljati, sam torej te težave nisem imel. Dejstvo, da sva z Darko skupaj že 43 let in sva kljub številnim selitvam uspela ohraniti trdno vez tudi s svojima otrokoma ter vnukinjami, štejem za svoj največji karierni uspeh.

V mladih letih ste imeli izredno priložnost, da del svoje izobrazbe opravite v ZDA. S tem v zvezi me je pritegnil opis vaše vrnitve domov, v katerem ste zabeležili, da ste se na letalu slovenski dijaki, ki ste preživeli leto v ZDA, med seboj pogovarjali v angleščini. Danes se v Sloveniji vse več pogovorov med mladimi odvija prav v tem jeziku. Vas to kaj skrbi?

Žal tudi najina srednja vnukinja, gimnazijka, najraje bere knjige v angleščini, najstarejša študira v ZDA, najmlajša osnovnošolka pa, zahvaljujoč aplikacijam na pametnem telefonu, angleščino obvlada bolje od materinščine. Kar me skrbi, je njihov odpor do pouka slovenščine v šoli, tega predmeta ne marajo, ker se jim zdi zatežen in dolgočasen; naše šolske oblasti bi morale takšne pripombe vzeti resno. Sicer pa me je omenjena ameriška izkušnja med službovanjem na avstrijskem Koroškem naučila strpnosti, ko sem kdaj slišal mlade koroške Slovence, kako se med seboj pogovarjajo nemško. Asimilacija ima mnoge obraze in vedno isti rezultat.

Za konec pa še nekaj besed o stanju na Koroškem, kjer ste delovali kot generalni konzul RS. Je res čutiti tako veliko razliko v dojemanju narodne pripadnosti med Slovenci v Avstriji in tistimi v Italiji? Kot pravilno ugotavljate, so predniki današnjih koroških Slovencev pred več kot sto leti večinsko glasovali za Avstrijo, Slovencev na Tržaškem in Goriškem pa ni nikoli nihče vprašal, v kateri državi želijo živeti.

V knjigi omenjam anekdoto s svojim celovškim voznikom, koroškim Slovencem, ki sem mu potožil, kako je naša nogometna reprezentanca prejšnji večer slabo igrala, on pa se je začudil, da ni bilo tako slabo, saj smo dali štiri gole in zmagali. Zanj so bili “naši” Avstrijci. S tržaškimi prijatelji sem pri gledanju športnih prenosov redko doživel, da so “naši” bili Italijani. Zato med koroškimi Slovenci tudi nikoli nisem čutil tolikšne navezanosti na Slovenijo kot med Slovenci v Italiji, za katere je Slovenija “matična država”, za prve pa običajno “država matičnega naroda”. To ni vrednostna sodba o pripadnosti slovenstvu enih in drugih, temveč zgodovinsko pogojeno dejstvo. Bolj problematičen se mi zdi odnos Slovencev do rojakov onstran meja, ki jih dostikrat vidimo bolj kot pripadnike tujega kot lastnega narodnega telesa, slabo poznamo zgodovino svojega etničnega prostora in nam zanjo niti ni mnogo mar.