Sence koncila – zakaj niso obsodili komunizma?
V Cerkvi naj bi veljalo, da se resnice ne bojimo, ampak jo izpostavimo, pa naj bo še tako boleča, saj naš Gospod pravi, da nas bo resnica osvobodila. Ker je bil 2. vatikanski koncil zgodovinski dogodek, ima tako svetle kot temne točke, kakor velja za vsak zgodovinski dogodek. V teh dneh nam mediji predstavljajo predvsem svetle točke, vendar pa je treba v zgodovinski presoji izpostaviti tako dobre kot slabe strani, da bi imeli čim popolnejšo sliko. Ena od temnih točk je gotovo neobsodba komunizma, pa čeprav je bila prav ta zadeva med najbolj izpostavljenimi s strani škofov, ko je papež Janez XXIII. opravil poizvedovanje o tem, kaj naj bi cerkveni zbor obravnaval. Zgodovinski okvir je postavljen v 60. leta 20. stoletja, ko je vel neki nov optimističen duh, ki ga je poosebljal papež Janez XXIII., ki so ga mediji napravili za “dobrega papeža”, Nikita Hruščev je bil komunistični voditelj prijaznega in človeškega obraza, v ZDA pa je nastopil John F. Kennedy, ki je tudi predstavljal neko junaško figuro. Toda po drugi strani je bil v teh letih postavljen Berlinski zid (1961), Sovjetska zveza pa je tudi postavila svoje rakete na Kubi (1962). Komunistični imperializem je tako predstavljal neko vnebovpijočo resničnost, ki je “pastoralni” koncil, kot so ga označili, ne bi smel prezreti. Na samem zboru sta si nasproti stali dve manjšini, od katerih je ena zahtevala, da bi obnovili obsodbo komunizma, druga pa je bila za linijo, ki bi bila bolj “dialoška” in odprta do sodobnega sveta, o katerema se je zdelo, da ga še najbolj odraža prav komunizem. Še 9. oktobra 1965 je bila predstavljena peticija kar 454 koncilskih očetov iz 86 držav, ki so zahtevali obsodbo komunistične ideologije, pa je niso niti predali komisijam, ki so se ukvarjale s shemami. To je seveda povzročilo ogorčenje, a ni pomagalo – do obsodbe ni prišlo.
Danes vemo, zakaj koncil ni izrekel obsodbe. Avgusta 1962 sta v Metzu v Franciji podpisala tajni sporazum kard. Tisserant, ki je predstavljal Sveti sedež, in nadškof Nikodim Rotov iz Jaroslavla, predstavnik Ruske pravoslavne Cerkve, za katerega se je po odprtju moskovskih arhivov izkazalo, da je bil agent KGB. Na podlagi tega sporazuma, naj koncil ne bi govoril o komunizmu, predvsem pa, da ga ne bi obsodil, kar je bil pogoj, ki so ga v Moskvi postavili, da bi dovolili svojim opazovalcem udeležiti se cerkvenega zbora. Da je do tega dogovora prišlo, dokazuje tudi zapisek, ki si ga je lastnoročno zabeležil Pavel VI., shranjen pa je v vatikanskih arhivih. O tem dogovoru pričajo tudi viri, ki jih navaja Jean Madiran, predvsem pa George Weigel, ki je za svojo biografijo o Janezu Pavlu II. (L'inizio e la fine, Cantagalli, Siena 2012) pregledal tudi komunistične arhive KGB, SB (Poljska tajna služba) in Stasi. Dokazal je, kako so tajne službe držav vzhodnega bloka prodrle v sam vrh katoliške hierarhije, kjer so promovirale lastne interese. Če pustimo ob strani, kako močno je tajna madžarska služba vplivala na delo v madžarskem papeškem zavodu, je zlasti zanimiva vloga poljske SB, ki se je želela vriniti celo v posamezne teološke diskusije, zlasti v tisto o Marijini vlogi pri zgodovini odrešenja. Eden od vodilnih mož poljske tajne policije, polkovnik Stanislaw Morawski, je ob sebi celo zbral nekaj več kot deset strokovnjakov mariologije, da bi pripravili poseben podlistek za koncilske očete, ki bi minimaliziral vlogo Marije. Jasno je, da je tu šlo predvsem za obračunavanje s poljskim primasom, kard. Wyszynskim, ki je zagovarjal odločilno Marijino vlogo. To navajam zlasti zato, da bi videli, kako pomembno je bilo na koncilu tudi politično ozadje.
Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, “Gaudium et Spes” je bil zadnji dokument, ki ga je izdal 2. vatikanski koncil in naj bi povsem na novo obravnaval odnos Cerkve s svetom, vendar v njem ni nobene obsodbe komunizma, pravzaprav ta ideologija neposredno sploh ni imenovana. Odlok išče dialog z modernim svetom, ki se je razvil iz humanizma, protestantizma, razsvetljenstva, francoske revolucije, liberalizma in marksizma. Danes vemo, da je bila moderna porabniška družba, ki jo je proizvedla marksistična in razsvetljenska miselnost, tedaj pravzaprav na pragu globoke krize, ki je izbruhnila le nekaj let potem, ko se je začela tista “kulturna in seksualna revolucija” leta 1968.
Z obsodbo bi koncilski očetje sicer res izzvali moderno družbo tistega časa, vendar bi s tem napravili preroško dejanje – ko se je že toliko govorilo o tem preroškem duhu. Če danes gledamo nazaj, bi prej rekli, da so preroškega duha imeli tisti, ki so obsojali komunistično represijo in so želeli, da bi to slovesno storil tudi koncil. Uniatski nadškof Slipji je dejal, da je to, kar se dogaja na cerkvenem zboru, tipično zahodno pojmovanje komunizma – sam je namreč občutil težko roko komunističnega aparata, saj je bil zaprt skoraj 18 let. To čudno pojmovanje se je po koncilu le še nadaljevalo z znano Ostpolitik, ki je zagovarjala kompromis z vzhodnim komunističnim blokom, saj naj bi komunizem v svojem bistvu vendarle zagovarjal prizadevanje človeštva za pravičnost. Kot bi mu bilo namenjenih še vsaj sto ali dvesto let življenja, pa vemo, da temu ni bilo tako.
Kard. Walter Brandmüller, nekdanji predsednik Papeške komisije za zgodovinske vede, je pred kratkim dejal, kako bi 2. vatikanski koncil “napisal izredno svetlo stran v zgodovini, če bi, po sledeh Pija XII., zbral pogum za ponovno in jasno obsodbo komunizma”. To se pač ni zgodilo, kar je več kot zanimivo. Kot enega od glavnih ciljev si je koncil namreč zadal spopadanje s ključnimi problemi sodobnega sveta – v danem trenutku je bila komunistična ideologija še kako pereč problem, kakor lahko potrdijo tudi vsi tisti duhovniki in škofje, ki so to izkusili na lastni koži. Od teh je kard. Stepinac že postal blaženi, kard. Mindszenty in škof Vovk pa sta na dobri poti.
Andrej Vončina
