Nova vojna v Tigraju
Ukradeno otroštvo, izgubljena prihodnost
Situacija v Tigraju, severni etiopski regiji, je zelo zapletena. Pred štirimi leti je bil v Pretorii podpisan mirovni sporazum. Z njim se je končala vojna med letoma 2020 in 2022. Mnogi, tudi politolog Mehdi Labzaé, menijo, da gre za najbolj uničujoč konflikt v 21. stoletju. “Tako veliko število smrtnih žrtev je posledica bojnih tehnik, od gverilske in pozicijske vojne s položaji na vrhovih, ki so jih obvladovale določene skupine, s katerih so lahko streljale na čete, ki so se skušale vzpeti. Skoraj milijon razseljenih oseb iz zahodnega Tigraja se do sedaj še ni moglo vrniti domov. Lakota, ki je vladala med vojno, še traja, saj skoraj štiri milijone ljudi nujno potrebuje humanitarno pomoč, predvsem hrano,” razlaga Labzaé.
Septembra letos se je pokazalo, kako krhek je bil mir. Skoraj nič od tega, kar je predvidel sporazum, ni bilo uresničeno. Tigraj je ostal v vseh pogledih izoliran od ostale Etiopije. Ni goriva, ni zdravil, banke nimajo gotovine, begunska taborišča so polna razseljenih oseb. Med vojno so bile uničene vse ekonomske dejavnosti, ljudje živijo v skrajni revščini, izolirani in zapuščeni od sveta, ki še vedno govori samo o vojni v Gazi in Ukrajini. Kot da drugih kriznih žarišč ni. Poleg tega je mnogo področij v Tigraju prizadela huda lakota zaradi suše. Cele vasi nimajo kaj jesti. Prej so ponavljajoča se obdobja lakote zaradi pomanjkanja dežja blažile mednarodne humanitarne organizacije, ki so dostavljale hrano. Zdaj tudi tega ni več. ZDA so nekoč prispevale največ pomoči, zdaj pa so nehale pomagati revnim deželam.
Mehdi Labzaé je bil v Etiopiji v začetku leta 2026. Pripoveduje o humanitarni krizi, s katero se soočajo prebivalci. “ZDA so ustavile humanitarno pomoč, EU jo je zmanjšala za 30 %. Zvezna vlada je blokirala poslovanje z gotovino, tako da so se ljudje zatekli k plačevanju s telefoni, zdaj pa so blokirane še telekomunikacije. To je zaustavilo regijsko ekonomijo. Tako se ustvarja lakoto. In to v okoliščinah, kjer v vojni uničena zdravstvena infrastruktura še ni znova vzpostavljena, niti še niso sanirani vodni viri. Težko je priti do goriva, zato humanitarna pomoč ne more priti do tistih, ki jo potrebujejo, predvsem do razseljenih oseb.”
Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo taka situacija pripeljala do ponovnih spopadov. Začele so se sovražnosti med centralno vlado in koalicijo šestih zelo različnih skupin (združile so se glavne oborožene skupine iz regij Tigraj, Oromo, Afar, Amhara), njihov skupni cilj je zrušiti zvezno vlado oz. PM Abija Ahmeda. Na čelu koalicije je TPLF (Tigray People Liberation Front), ki je leta 1991 zrušila vojaški režim, nato pa v Etiopiji vladala dve desetletji. Koalicija hoče ponoviti scenarij iz leta 1991. “Etiopija je starodavno cesarstvo, kjer živi več kot 80 ljudstev z zelo različno demografijo. Imamo koalicijo sedmih skupin, od katerih so tri demografsko in politično najmočnejše. Državo od leta 1990 vodi federacija, kjer vsaka regija predstavlja en narod. Tisti, ki so za federacijo, so se združili proti zvezni vladi, ki ima bolj centralistično vizijo, kjer etničnost ne bi smela imeti takega pomena v političnem sistemu, kot ga ima,” komentira Mehdi Labzaé.
Poletni meseci, ki jih mi preživimo na plažah ali kje drugje na dopustu in počitnicah, so bili v Tigraju zelo težki. V zraku je bila vojna in začelo se je prisilno rekrutiranje vseh moških, starih od 15 let dalje. Na tisoče mladih fantov so na silo odpeljali z domov, ulic, šol, univerz … na bojišča. Veliko se jih je skrilo, drugi so zbežali, od nekaterih ni več novic. V prestolnico je v treh mesecih pribežalo na desetine mladih. Nekaterim uspejo pomagati salezijanci, vsem pa ne. Srečneži, ki jih pod svoje okrilje vzamejo “don Bosco fathers”, kot jim pravijo, lahko vsaj nadaljujejo šolanje.
23. septembra so Tigrajske obrambne sile zavzele nekaj letališč. Spopadi so izbruhnili predvsem v tigrajski regiji. Nekaj šol je bilo bombardiranih, a se še ne ve, ali so bili notri otroci ali vojaki. Šole v Tigraju so zdaj zaprte, univerze tudi. Ljudje ostajajo zaprti doma, medtem pa imajo droni z višine pod nadzorom vse. Kot v vsaki vojni najbolj trpijo tisti, ki niso nič krivi, otroci, mladi, ženske, stari ljudje, bolniki. Situacija se razvija in spreminja in težko je predvideti, kaj bo iz tega nastalo. Redkim se je uspelo pripraviti na novo vojno: pripravili so zaloge hrane, goriva, vode, zdravil, vse, kar je potrebno za izredno stanje … in seveda upajo, da se bo situacija kmalu umirila.
Če želimo razumeti, kaj je vojna v resnici, moramo prisluhniti osebnim zgodbam. “Fant z imenom A. je prišel v našo sirotišnico kot majhen otrok, danes ima 24 let. Ko je izbruhnila vojna, jih je imel 18 in bil nehote vpleten. Tisti dan je šel v sosednje večje mesto, ker se je želel vpisati na univerzo. Nenadoma se je z bližnjih hribov zaslišalo kričanje, streljanje, eksplozije. Zbežal je proti gozdu, ne da bi razumel, kaj se dogaja. Skril se je. Medtem so eritrejski vojaki pred cerkvijo in na glavnem trgu pobijali ljudi, otroke, ženske, mlade. Tega pokola se še danes spominjajo kot enega najhujših v tisti vojni. A. je do noči ostal skrit v gozdu, ohromljen od strahu, vojaki pa so še kar pobijali nedolžne ljudi. A. je slišal pretresljive krike. Ponoči so ga našli tigrajski vojaki in ga vzeli s seboj, v roke so mu dali puško, mu razložili, kako se uporablja, in mu naročili, naj ubije kar največ sovražnikov. A., ki je bil najbolj nežen fant, kar sem jih poznal, je nenadoma postal vojak, ki je moral ubijati, da bi preživel.
Ko se je vojna končala, se je vrnil k nam. Pred tremi leti je bil sramežljiv, prestrašen fant, zdaj je bil moški, ki je videl tako strašne stvari, da si jih je težko predstavljati. Bil je živ, kljub izstrelku v nogi. Nikoli ni govoril o stvareh, ki jih je doživel v teh treh strašnih letih. Rekel je samo, da bi rad študiral in postal dober odvetnik. Vpisal se je na univerzo. Vsakih šest mesecev nam je poslal svoje ocene. V vseh predmetih so bile odlične. Vedno je napisal, kako rad bi, da smo ponosni nanj in se oddolžiti za vse, kar je prejel.
Pred poletjem je poklical. Prisilna rekrutacija se je že začela in on, ki se je že bojeval, je bil poklican med prvimi. Ni hotel več iti v vojno. Želel je nadaljevati študij. Manjkal mu je samo še zadnji letnik. Če bi se vrnil na univerzo, bi ga takoj prijeli in poslali na bojišče. Ne bi se mogel dolgo skrivati. Pomislil je, da bi se vrnil k nam, a ga je bilo strah, da bi s tem spravil v nevarnost ostale otroke.
Nekaj dni zatem so ga odpeljali na bojišče. Vzeli so mu telefon in knjige, iz katerih se je učil, in mu spet dali v roke puško. To je vojna.
Upam, da se bo nekega dne vrnil. In uresničil svoje sanje.”

