Negotova usoda kulturnega doma v Barkovljah

Kriza nepremičninske družbe Dom ima vse večje in hujše razsežnosti

Kot strele v temi pronicajo v javnost novice o krizi, v kateri se nahaja nepremičninska družba Dom in ki kaže vsak dan večje razsežnosti. Ko bi v stavbah ne imele svojih sedežev in prostorov za delovanje slovenske ustanove in društva, bi bile posledice bistveno manj hude in bi se o prodaji oz. zapravljenih imovinah po vsej verjetnosti skoraj ne razvedelo. Medtem ko širša javnost še čaka na možne rešitve za Kulturni dom v Trstu oz. Slovensko stalno gledališče, ki deluje v njem, je medijsko pozornost priklicala novica o postopku prodaje poslopja v Barkovljah, v kateri ima sedež istoimensko kulturno društvo. “Vodstvo društva me je kot izvoljenega predstavnika predhodno obvestilo o zaskrbljenosti nad razvojem dogodkov” – sporoča deželni svetnik SSk Marko Pisani – “danes pa je že čas, da se sprijaznimo z dejstvi. Bojazni so bile očitno upravičene, zato gre vsem odbornikom in članom moja solidarnost. Slednja žal nič ne pomaga, saj je zadeva presneto huda in odpira vrsto vprašanj, zajetih v meglo.” Kje naj bi društvo našlo alternativne prostore? Kdo naj bi jih nudil? Pod kakšnimi pogoji in katerimi zagotovili? S katerimi sredstvi? Kako in v kolikšni meri bo to vplivalo na tamkajšnjo (in širšo) skupnost? Ogroženo je delovanje pevskega zbora, tamkajšnjih prireditev, praznovanj, tečajev in najrazličnejših srečanj, kar pomeni nesprejemljivo visoko ceno za celotno narodno skupnost. Tisti, ki so aktivni v društvenem življenju, dobro vedo, koliko prostega časa, energije in trdne volje je potrebno, da v sodobnem času obdržimo živo društveno dogajanje; slednje je še toliko bolj dragoceno, če so vanjo aktivno vključeni mladi, kot v primeru Barkovelj. “Zaradi tega bo potrebno čim prej poiskati ustrezno rešitev, istočasno pa obelodaniti, kdaj, kako in zakaj je prišlo do tolikšnega prenosa bremen, ki so družbo Dom spravile v polom. Predpogoji za iskanje prepotrebne pomoči so transparentnost in zagotovila o nadaljnjem upravljanju v korist skupnosti in ne neimenovanih prikritih interesov; vsakršna drugačna izbira bi bila nepoštena in nemoralna,” zaključuje Marko Pisani.

Maske so padle, dolžniki nas prodajajo dolžnikom!

V petek, 16. oktobra, pozno popoldne smo na elektronski naslov Slovenskega kulturnega društva Barkovlje od Družbe Dom prejeli novico, da se je Družba Dom okvirno dogovorila za prodajo nepremičnine v Barkovljah, v Ulici Bonafata 6, kot so kasneje javno razkrili novinarji Deželnega sedeža Rai, naj bi šlo pri kupcu za podjetje Immobiliare 13 iz Trsta. Predstavnik Družbe Dom nam je zagotovil, da bo omenjeno podjetje na svoje stroške poskrbelo za posodobitev prostorov. Dom je še pripisal, da bodo prostori ostali »v naši lasti« in da jih bo lahko društvo še naprej uporabljalo. Pri Domu so bili v elektronskem sporočilu zelo nejasni, nikjer niso zapisali, kolikšna površina bi pripadla kulturnemu društvu. Do danes smo razpolagali z nekaj več kot 400 kvadratnimi metri notranjih prostorov, Dom, oziroma Tržaška matica omenjajo le 150 kvadratnih metrov, kar bi bistveno okrnilo naše delovanje. Potem je tu tudi vprašanje zunanjih prostorov: trenutno društvo razpolaga z več kot 1000 kvadratnimi metri površin. Tu smo, dokler je bilo to še mogoče, prirejali koncerte, športne turnirje, druženja, gledališke predstave in druge prireditve. Kaj bo iz zunanjih prostorov, nam ni dano vedeti.

Korektno in transparentno poročanje medijev, predvsem Deželnega sedeža RAI, je razkrilo, da naj bi bili potencialni kupci, tržaška nepremičninska družba Immobiliare 13 v bistvu še bolj zadolžena od same Družbe Dom. Dolg družbe Immobiliare 13 S.R.L. na dan 31. decembra 2025 je po poročanju novinarjev znašal skoraj pet milijonov evrov. Od tega, tako novinarji, je kratkoročnih dolgov približno 3,4 milijona evrov, dolgoročnih pa približno 1,5 milijona evrov. Zadolženost po informacijah novinarjev več kot trikrat presega kapital družbe.

Ob takih novicah smo tudi člani Barkovljanskega mladinskega krožka upravičeno zaskrbljeni. Taki podatki namreč nakazujejo, da prodaja na dolgi rok ne bi rešila naših težav. Ob navedenih številkah nimamo zagotovil, da bi novi lastnik lahko »na lastne stroške« posodobil stavbo in nam en del odstopil v uporabo. Kako bo lahko podjetje, ki naj bi imelo trikrat več dolgov kot kapitala, zagotovilo nemoten obstoj in delovanje našega društva? Ali so to morda »nehvaležne odločitve«, o katerih je v odzivu na dogajanje v Barkovljah pisala SKGZ?  Pri vsem tem pa se pozablja na najpomembnejše: kaj takšna prodaja pomeni za mlade, ki v Barkovljah nimamo drugega prostora, kjer bi se lahko zbirali. Smo ena redkih aktivnih skupin mladih v mestu in naša prihodnost je neposredno povezana s prihodnostjo te stavbe. Tolikokrat poslušamo, da moramo mladi dobiti prostor, kjer se bomo lahko družili in razvijali svoje dejavnosti. Zdaj pa se dogaja prav nasprotno: ta prostor se nam jemlje! Ta stavba ni zgolj nepremičnina, ki jo je mogoče prodati in katere vrednost se meri v kvadratnih metrih. Za številne generacije je bila kraj, kjer so odraščale in razvijale svojo slovensko identiteto. Tudi mi smo tukaj že od otroštva. V teh prostorih smo peli v otroškem pevskem zboru Glasbena kambrca, se udeleževali božičnic in praznovali rojstne dneve. Tukaj smo doživeli nešteto lepih trenutkov in začeli graditi zgodbe, ki nas povezujejo še danes. Stavba je za nas tudi prostor, ki je oblikoval našo identiteto. Če izgubimo možnost njegove uporabe, nam ne vzamejo le prostora za današnje dejavnosti, temveč tudi možnost, da bi v njem uresničevali načrte za prihodnost. Vzamejo nam spomine in načrte, preteklost in prihodnost.  Zato nas še toliko bolj skrbi, da se o usodi stavbe odloča predvsem skozi finančne in nepremičninske interese, medtem ko se premalo upošteva njena družbena, kulturna in človeška vrednost. Kaj bo ostalo od obljub o ohranjanju društvenega delovanja, če se bo prostor, ki ga danes uporabljamo, bistveno zmanjšal ali bo njegova prihodnja uporaba odvisna od negotove finančne prihodnosti novega lastnika?

Ne pristajamo na to, da bi mladi postali postranska škoda kupčije, o kateri nismo odločali in katere posledice bomo nosili predvsem mi. Če se res zavedamo pomena mladih za prihodnost slovenske narodne skupnosti v Italiji, potem jim ne smemo hkrati jemati prostorov, v katerih se ta skupnost vsak dan znova gradi.

Ko smo se s predstavniki Družbe dom in SKGZ srečali na seji v Barkovljah, so prišle na dan želje, da bi se prodajo barkovljanske nepremičnine dalo na zadnje mesto v seznamu potencialnih prodaj nepremičnin, s katerimi razpolaga Družba Dom. Ena izmed možnih rešitev, ki je prišla na dan med zasedanji, je bila tudi ustanovitev zadruge, kateri člani bi si lastili nepremičnino, družbene prostore bi pa uporabljalo še naprej društvo. Šlo bi za širši projekt, v katerega bi lahko vpletli zamejske investitorje. Šlo bi namreč za simbolično oz. narodnoljubno investicijo, saj bi na ta način tržno izkoristili le stanovanja v drugem nadstropju nepremičnine. To je po mnenju nekaterih dobra pot, saj ne bi zahtevala od privatnikov le dajanje denarja »za narodov blagor«, temveč bi jim v zameno ponudila majhen dohodek. Zaenkrat smo žal ostali le pri praznih besedah in vse kaže, da bo SKD Barkovlje neke vrste kolateralna škoda v procesu sanacije nepremičninskega podjetja. Zato apeliramo na kakršnokoli pomoč, politično ali ekonomsko, v Italiji ali Sloveniji, sklicujemo se na vse, ki imajo moč odločanja, da nas podprejo v tem boju za obstoj slovenske narodne skupnosti v Barkovljah. Mladi člani razmišljamo o novih protestnih akcijah, pomembno je, da ohranjamo pozornost nad dogajanjem v Barkovljah, da naš glas ne umolkne. Ena od opcij je »kulturna okupacija« prostorov, ki so še uporabni, dvodnevni kulturni protest, kjer bi vsi, od otrok do starejših pokazali, da jim je mar za prihodnost tega hrama kulture v Barkovljah.

Barkovljanski mladinski krožek se je rodil leta 2021 ob postavitvi razstave Barkovljanska zgodba. Eno prvih poglavij razstave je obravnavalo barkovljanski Narodni dom, ki so ga fašisti požgali leta 1921. Danes je prihodnost slovenske kulturne ustanove v Barkovljah znova pod vprašajem. Tokrat stavbe ne ogrožajo požigalci, temveč odločitve o njeni prodaji. Kolikokrat smo že slišali stokrat prežvečene besede »nikoli več«? Nikoli več je zdaj! Ne smemo dovoliti, da se zgodovina ponovi v drugačnih oblikah: tudi tokrat je namreč ogrožen obstoj slovenske narodne skupnosti v Barkovljah.