Sekularizacija in preobrazba vere
Božji Duh govori v Cerkvi
Na koncilu je katoliška Cerkev ponudila partnerski dialog s krščanskimi Cerkvami in drugimi religijami. Ta “ponudba” s strani katoliške Cerkve je prišla znatno prepozno. Živimo v postmodernizmu in koncil je vsaj pri nekaterih izzivih ostal za časom, saj postmodernizem, pa tudi postsekularizem prinašata nove poglede in nove naloge.
Premalo se zavedamo, da sekularizacija, s katero se srečujemo, ne predstavlja umiranja vere ali krščanstva samega, ampak preobrazbo vere in krščanstva. Ko organizirane oblike krščanstva prehajajo skozi krizo, se vidi, da se sočasno na drugi strani povečuje zanimanje za duhovnost in tako nastajajo nove organizirane oblike pri krščanstvu. Kaže pa se tudi, da vera hkrati pri posameznikih oblikuje politično ideologijo. To sta dva znaka sodobnega časa. Na eni strani se zapaža poglabljanje vere, na drugi pa vplet v družbeno angažiranje in s tem politizacija vere. To drugo je vidno predvsem v okolju, kjer se pretirano poudarja vloga vernikov v politiki. S tem ne mislimo, da se vernik ne sme ukvarjati s politiko, nasprotno, njegova vera mora biti vidna v politiki. Če pa se to dvoje razide, preide vera v “kič ezoterizem”, kar tudi pri nas ni redek pojav.
Sinodalna reforma, o kateri se veliko razpravlja, bi morala osvoboditi Cerkev od zaprtosti, od kolektivne samovšečnosti in Cerkev usmeriti v nenehno pazljivo poslušanje tistega, “kar Božji Duh govori Cerkvi”. To je nekaj drugega, kot se danes na veliko poudarja, da Sveti Duh govori po Cerkvi! Ko govorimo o tem, mislimo na proces vključevanja poduhovljenja ali duhovnega življenja v redno komunikacijo z Bogom. Najprej je potrebno medsebojno komuniciranje z verskimi skupinami v Cerkvi, nato med drugimi krščanskimi Cerkvami, med različno verujočimi in tudi z neverujočimi. Marsikdaj se z lahkoto komunicira z ljudmi drugih veroizpovedi, pa tudi z neverujočimi. Velikokrat pa zelo težko komuniciramo z verskimi skupinami, tudi gibanji, ki so v Cerkvi sami, čeprav imamo vsi isti namen, to je Božjo bližino. Komuniciranje se velikokrat zatakne in ob istem češčenju gremo vsak svojo pot, kar je seveda napačno. Če pa se naše poti komuniciranja ali tudi pogledi razlikujejo, skupna pa nam je pot do Boga, potem se velikokrat zapazi naša verska nezrelost ali celo zaprtost v lastni kalup, kar nas dela odtujene zlasti od oltarne skupnosti.
Sekularizacija ne predstavlja vedno umiranja vere pri vernikih, ampak je lahko tudi preobrazba vere in preobrazba krščanstva. Iskrenost tega je vidna, ko je verski zasuk pri posameznem verniku usmerjen v središče, to je k oltarju, in ne od oltarja stran. Ob delu, športu in življenju mu ostaja oltar in oltarno občestvo bistveno. Šport, nastopi in manifestacije so vernemu drugotnega pomena. Prva vrednota ostaja vrednota Boga in občestva, v katerem živi; še zlasti če je poročen, skuša to uresničiti skupaj z družino. Pot vere in spoznavanje Boga ni učenje nekega šolskega predmeta ali trening pri kateremkoli športu, kjer želimo vidni rezultat. Nasprotno: pot vere določamo sami. Kot: ali bomo v nedeljo sodelovali pri petju na koru ali nam je bil dovolj evforični koncert v tednu, ki nas dviga v oblake, ostajamo pa v osebni praznini, saj smo Boga postavili na stranski tir. Enako je pri športu. Mladi morajo imeti radi šport, vendar pred športom jim mora biti Bog. Tudi športnik mora ob športu misliti na Boga. Zanemarjanja nedeljskih maš na račun športa je preveč. Potem so tu naši skavti, ki jih leta ne vidimo v cerkvi … Ob vsem tem je najlaže molčati, ker so naši! Ob tem pozabljam, da je Bog globina celotne resničnosti in ne neki predmet spoznavanja. Ko nekdo vstopi v svet vere, mu mora biti jasno, da vstopa v svet skrivnosti in globine. Jezus mu ni “frend”, s katerim malo poklepeče, Bog pa sivobradi “čičo”, ki mu prikimamo, ko zabijemo gol, potem pa vzkliknemo: Jezus, dajmo, hura na pir … Tudi iz teh stranpoti, ki so v našem okolju prepogoste, se lahko zapazi potreba po duhovni osebni formaciji, da bo mogoče nekoga pripeljala k vrednoti vere.
